Trenutek

 trenutek poglej me! trenutek je vsakič drugi. in narišem mu brke, da ga ne mrazi v nos. zavite brke. kot kralj matjaž. in je zadovoljen. viha si jih in se smeji samemu sebi v ogledalu. za trenutek, nato izgine. trenutek za trenutek. nato pride drugi in narišem mu drugačne brke in klovnovski nos. in tako naprej, ker nazaj ne gre več. zato stopam in korakam in... ...in lovim čas, ki ga imam. vsaka sekunda šteje in z vsako sekundo sem bližje tistim obljubljenim stotim letom.
ne vem kaj naj rečem, ko pa vendar veš, da trenutkov kot so bili ne bo več. odšli so za vedno. zakopani so pod tlakovcem tam nekje ob morju. se še spomniš?
saj si vedel, da bom skočila. se pognala v neznano, kjer bi bila zopet sama. čakal si na to, da bi me lahko potegnil nazaj. tokrat ne. to sedaj je bila samo še igra. biti zasilni izhod pa je dolgočasno. zato nasvidenje. tam nekje, nekoč. mogoče. ali pa tudi ne.
in zopet odhajam.
tokrat bom prišla nazaj. samo zato, da te objamem.
pa čeprav mi ne bo všeč tvoj okus za bonbone. celo tvoje prezgodnje zbujanje me ne bo motilo.  
in spet se bova videla in si v tišini povedala vse, kar se sploh povedati da.
in še vedno se mi možicelj smeji s svoje gugalnice. ker on ve kaj se mi plete po glavi. jaz na žalost ne. in vsak nov dan je kot bungee-jumping. od pogube te loči le tanka vrvica. v tem je čar. in zato se včasih sprašujem kako lahko v tvoji bližini zdržim več kot nekaj trenutkov. po vsakem zakonu fizike bi se morala vrv že davno pretrgati.
in v mojih mislih je preveč oči. počasi se bodo zaprle. sedaj me opazujejo in sodijo. ne pustim se jim. in padam na tla in se pobiram. in otresem prah s sebe. in nadaljujem pot. mojo pot. in živim. in se ustavim da ulovim vonj vrtnic v nosnice. in pokažem osle vsem zbranim.
na, pa me glejte...
in se obrnem in obrišem solzo. in se nasmehnem, ker je jutri nov dan.

u.