Si še isti človek?

ko zamenjaš obleko in se namesto v sonce oblečeš v noč. si še isti človek?
sprašujem se in skrivam besede.
trikrat poskoči in preženi mraz iz otrplih prstov. preženi sanje nazaj v njihov svet in se ne spomni več nanje. težko.
in bom pela in plesala vso noč. da bom živela. in vem, da bom. in oči se bodo iskrile. le na trenutke jih bom skrila, takrat bom tvoja.
sneguljčica in sedem palčkov. ups, ne, dedek mraz in njegovi škratje.
in odidem in se skrijem in opazujem z rdečo obarvane puhaste oblake. se zavijem vanje kot v svilo in zaspim.
in srečno vam in srečno meni.
in manj zmedenosti zame. kar tako.
bodite vi....


jaz bom jaz. zavita v sonce.

u.

Omarica na koncu vrste

ne vem če se zavedam vsega kar vem. in ne vem če vidim vse kar gledam.
si kot vožnja z avtom bre zavor, ali pa kot poljub neveste z njeno ljubeznijo medtem, ko jo ženin čaka pred oltarjem. vem da sem tukaj. ne vem kaj naj storim. povej mi. prosim.
posteljem si posteljo in čakam, da prideš, da se me dotakneš. zamižim in te vidim. čutim te in ti mene.
spet skrivam poglede, ker nočem, da bi napačni ljudje prebrali napačne misli. katere so napačne? so res? in odidem stran in ti obrnem hrbet in ti me kličeš, a jaz hodim naprej. bo tako? ali obratno? tridesetkrat drugače in tridesetkrat narobe?
in pišem in ne vem kaj. in vem, da bereš, in vem, da razumeš, in vem, da se sama ne razumem.
in poskočim in se te otresem. in sedem, na tvoja kolena. in tako boliš in tako sem srečna. in nikoli te ne bom mogla imeti in si tako zelo moj.
in tega ti ne smem povedati, zato tega, kar je napisano zgoraj ne beri.
na svoj neposrečen način sem srečna. da sem. čeprav bi se najraje vrgla iz svoje glave in se nikoli več pogledala v ogledalo.
spet sem tukaj. še bolj kot prej. in utripam zate in živim zase. in hodim po svetu kot mesečnik. se spotikam ob kamenje in skačem čez prepade.in hodim dalje.
gledam se na platnu, kot kakšen star, črno-bel film. in se smejem sama sebi.
se nasmehnem in zaspim. ovita v modrino.

u.

Hkratnost, ki bega

matematično nemogoče, a vseeno prisotno. hkratnost tako nemogočih dogodkov se izključuje. na žalost ne iz mojih misli. ali iz tvojih. v mojih se, priznam, počasi briše.  ne vem kaj mi je, da počnem stvari, ki jih. vem, a mi ni žal. niti za sekundo, niti za najmanjši možni trenutek.
hop v tvoje misli. in ostanem tam. in ne grem nikamor. in ne boš se me znebil. nikoli.
moje roke so prekratke, da bi te dosegle in moje misli prešibke, da bi te imele samo zase. sovražim se zaradi tega. poznaš me.
snežinka, ki  mi je padla na nos mi kaže barve sveta v  drugačni luči. kot kalejdoskop se spreminjajo in utripajo. zase. tako samosvoje so. kot si želim biti jaz.
bodi. sem.
pojdi. grem.
smejem se na ves glas, neki že dolgo nazaj slišani šali.
sem jaz in sem hkrati nekdo drug. postila bi vse za sabo in se ne vrnila.
pa vseeno ljubim. vse trenutke, vsa srca, ki me imajo rada, in vse poglede, ki se mi smejejo.

rada bi bila vijolična. sem le temno rdeča....

u.

Sneg

sneg in mraz sta moje misli in čustva, ki so obstala v času, ovila v led. opazujem jih iz vseh zornih kotov, kot 3D projekcijo v tehnološkem muzeju. analiziram jih, si zapisujem, ogledujem, priklopim jih na vse možne naprave. nato odčitavam, računam, delam zaključke. za katere seveda ne vem kaj pomenijo. treba bo drugače.
izmerim si srčni utrip, pritisk in temperaturo. pregledam vse knjige, da bi našla povezavo, a je ni. tako tudi ne gre.
potem poizkusim.
pobožam, da vidim.
poljubim, da vem.
zaključek je jasen. misli na pravi poti.
ne bo šlo. drugič. na drugem mestu, ob drugem času, z neko drugo dušo ob meni.
vržem se v sneg. danes sem pomirjena. ne oziram se na jutri. ne vem kako bo. skušam dajati vtis, da ne iščem. deluje ali ne deluje? zamahnem z rokami in nogami, da se izriše angelček okoli mene. pobožne želje.  zvezde in zasnežena pobočja vsrkavam vase kot zrak. ledene rože na oknih in snežinka na rokavici.lepota. malenkost.
v mislih trikrat skočim na glavo v vodo. hladna voda, obdana z zelenjem. obstajajo trenutki...
hitim in polnim glavo z mislimi. snežena kepa mi prileti v obraz. že grem. danes? jutri?
nekoč!

modra barva mi preseva obraz...

u.