Prazni vagoni življenja

kdo nam bo rekel da živimo? za koga se trudimo če ne zase? za okostnjaka v omari? ali pa sedem belih mišk, ki plešejo pod pijano mizo? vsak dan prekladamo svoja telesa izpod ene giljotine pod drugo. vsak dan jih postavljamo na dražbo ljudem, ki ne znajo jokati. prodajajo nas za ničvreden denar, za brezsmiselne užitke. pregledujejo nam zobe in bičajo zaradi neposlušnosti. zapirajo nas in nam ne pustijo svobode.

kam hitijo ljudje? zaviti v plašče spogledljivosti in nespodobnosti. kaj jih žene, da odhajajo? strpani v vlake in pohujšljivih pogledov.

bilo je predvčerajšnjim...

u.

Popotovanja

najlepše je hoditi po ulici z odprtimi očmi in samo opazovati. želeti in ljubiti. 

čudim se svetu. vedno znova kot majhen otrok. s tisočimi lučkami v očeh in usti razpotegnjenimi v nasmešek.

videli smo in se čudili...

 ... predirnim očem, ki so zrle na nas z višine. nas opazovale in spremljale na vsakem koraku.

...preprostosti in hkrati kompleksnosti živalskega sveta .

...omejenosti človeškega razuma in njegovih misli. možnosti strpanja človeka v kletko, brez kakršnih koli pojasnil. in na drugi strani svoboda človeškega duha, ki se ne pusti ujeti in vedno išče možnost za pobeg. za prostost.

...moč odločitve. in skrivnost upanja.

...veselje zmage nad sabo.

...neminljivost medvedjih šap.

 ...skrite možnosti.

...vrtiljak življenja.

...smešne možice.

 ...mogočne monumente.

... in uro, ki samo odšteva in tiktaka. nikoli se ne ustavi...

vem, da mi bo življenje dalo še mnogo. na trenutke veliko preveč, na trenutke premalo. in vem, da bo med dobrimi veliko slabih stvari. vseeno rečem: pozdravljeno življenje! ker si lepo...

u.

Vrnitev v preteklost

počasi. mogoče ne danes in mogoče ne jutri. kaj pa vem. mogoče bom nekoč spet lahko pogledala svetu v oči. trenutno ne morem in zato medvedi odhajajo na počitnice. za nekaj minut. kakor se mi zljubi. takrat, ko zaženem v glavi še tiste zadnje sive celice. takrat. preveč razmišljam, preveč mislim. spet bi rada v mehurček. da bi me le ta nosil po življenju. in, ko izrečem željo, se že zavem, da ne bi bila srečna. vem da bi mislila da sem. globoko v sebi si želim razmišljati. o prihodnosti. o tebi. o meni. o Njem. pa si ne upam...
že dolgo ne spremljaš več. že dolgo me ne čutiš več. jaz te. še enkrat in ponovno te čutim. ne smem. ne znam. boli.
jesenske barve se svetlikajo po pokrajini. v jutrih mi megla objame obraz in skrije izjokane oči. nasmešek pa se iskri v sivini. štejem liste na veji. tritisočpetstosedeminštirideseti je že odpadel z nje. žari v ognjene rdeči barvi. všeč mi je. vsrkavam vsak sončni žarek, ki se prebije do moje kože. zavrtim se in naredim kozolec v sebi. zase. prestopim ograjo in se vržem v globino. letim. vsaj za hip. nato odprem oči. ni te. spet.
zjutraj zaprem oči in si z mano. kot si že bil. prepustim se toploti, ki se razgubi, ko se zopet zavem kje sem. zakaj se ves čas vračam v preteklost? zakaj me z besedami mamiš nazaj? kako me lahko gledaš v oči in mi hkrati rečeš zbogom in pogrešam te? zakaj? kako?
preveč je vprašanj za danes... jutri...

u.

Prezgodaj... zame...

zvita v klobko na tleh v temni sobi. jočem v sebi. trenutek se zliva v trenutek in življenje se zazdi nično v primerjavi z neskončnostjo. razmišljam kaj je na drugi strani. kaj je tako vabečega tam za obzorjem, da si želiš odpotovati tja? zakaj si odšel?
tri besede, deset lepih pogledov in ogromno misli namenjenih tebi. lepih misli, z mojim podpisom.
tako pogumen si! ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj napišem.
vem, da boli. vse. vsi trenutki, vse besede.
v tem trenutku bi najraje odšla. se skrila za vedno. brez zlobnih pogledov, brez neizpolnjenih obljub. brez vas vseh.
pogrešam. vse in vsakogar s komer si delim srce. veliko vas je. preveč. preveč za ta čas. preveč za to življenje.
rada bi se poslovila od vas. vam pomahala v slovo. a takoj, ko to storim, se z neznansko močjo spet vrnete v moje življenje. in zopet odidete. za sabo pustite le razdejanje.
hočem vedeti. hočem upati. pa vem, da upanja ni več in da bodo nekatere stvari za vedno ostale skrite.

u.

Neodkriti odmev

premetavam se po postelji in pozdravljam jesen. lepa je. letos je nisem pričakovala. ampak je prišla. vedno pride. enkrat z leve drugič z desne. včasih prileti kar iz zraka. zakopavam se v pričakovano listje. da me nihče ne najde in ne odkrije mojih šibkosti. rdeč list si posadim na glavo, rumenega na nos.
 s črnimi čevlji odprem ježico in poberem kostanj. da ga spečem. enega po enega. zate.
nato stečem so vodnjaka in v njem najdem svoj odsev. pogovarjam se z njim. ne bo izdal. odmev mi bo pritrjeval. srečna bom in izgubljena...

u.