Prijatelja

nisem verjela... takrat ne. ne pred začetkom obrata lune. nisem. sem iskala, živela, opazovala... to, kar se dogaja okoli mene. tisto, kar ljudje živijo. živijo... ironično. težko je reči življenje temu kar žene naprej sive ljudi, sklonjenih glav. bivajo? bolje. spregledajo? popolno...
ne nisem verjela. še zdaj se mi zdi, da sanjam. tako popoln preplet dveh duš, dveh mišljenj, dveh smehljajev.
z začetkom povedi je včasih že znan konec. enak.
s premikom roke je znan premik telesa. mehak.
z vzdihljajem, misli v glavi. ....
mraz, dež in veter.
dežne kapljice nekje tam, nekje zgoraj.
blisk in grom. pomirjujoče.
utrip srca, poln energije.
prijatelja....

u.

Občutek

in ljudje so pogoltnili jezike in odkorakali naprej. brez občutkov in nadzora nad sabo. srečni...

u.

Še ena stopnica višje

korak naprej, nazaj, vstran. premet, preval in dvojna salta.
solze in smeh.
občutki pa tako prisotni, kot še nikoli in hkrati jih ni.
živim.

u.

Barve

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Jaz sem žalost, ti veselje,

modra, rumena.

Jaz veselje, ti si žalost,

rdeča, zelena.

Govoriš, poslušam te,

oranžna, siva.

Tebe zanima, meni je dolgčas,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Mene trga, tebe veže,

rdeča, zelena.

Ti bi zemljo, jaz nebo,

rjava, modra.

Ti bi plesal, jaz s teboj ne,

oranžna, siva.

Tebi zabavo, meni tišino,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Jaz bi pogovor, ti klepetaš,

modra, rumena.

Jaz se šalim, ti si resen,

rdeča, zelena.

Ti bi se ljubil, jaz bi le objem,

črna, bela.

Jaz vem odgovor, ti ne sprašuješ,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le istega imava Boga...

Morda postane...

...Moj svet tvoj svet,

tvoj svet moj svet,

moj svet tvoj svet,

tvoj svet moj svet...

Nad nama vzhaja mavrica.

(judita)

u.

Leva desna, korak naprej

korak za korakom napredujemo po svoji poti. iščemo majhne steze včasih prikrite, zakrite, ki naj bi nas pripeljale do cilja. včasih je pot široka. takrat je tudi korak lahek in igriv. a poti, ki jih iščemo, so nam izziv. popestrijo nam čas, čeprav smo včasih izgubljeni in ne vemo kako naprej. velikokrat, ko je pot najtežja, naletimo na prelepe trenutke. tolmune in sončne zahode, ki nam vzamejo sapo in zapolnijo srce. pot se vzpenja in spušča, nam razkriva poglede v daljavo. mi postavljamo nogo pred nogo in nadaljujemo. preplezamo ta in naslednji kamen in se ne ustavljamo. včasih nas ožulijo čevlji in popraska grmovje, a sledimo poti. vedno s Sopotnikom. nekom, ki nam je vedno na voljo za pogovor. včasih s oziramo nazaj, na že prehojeno pot, in se spominjamo preprek, a predvsem lepih trenutkov.

tako smo potovali. vsi skupaj, z nahrbtniki na ramah in težkimi nogami.
tako potujemo vse življenje.

vedno najdemo ljudi, ki nam pomagajo. z nasmeškom, dobro mislijo ali pa kozarcem vode.
vedno najdemo ljudi, ki nas gledajo postrani.
a to je življenje. potrebno je nadaljevati. potrebno je postavljati nogo pred nogo. ptiti na cilj. pa čeprav cilja ni in je tu le pot. in za to pot je vredno nadaljevati.

plavam skozi življenje. sedim na obali in opazujem sončni zahod... se kopam v tolmunih.
sama, a ne osamljena...
za trenutek...

u.

Jaz sama

lovim oblačke misli in jih strinjam v celoto. ne popolno, ne... pravo. nekako lebdečo in boječo. plaho do obisti. švigam sem in tja. ne iščem. ne še sedaj. a vseeno v večernih sencah najdem objem. v noči me preplavlja vonj po bližini.
samo spomin in obet po nečem lepšem.
stare spomine skušam pozabiti, jih skriti nekam globoko. mogoče jih tako nekaj časa ne bom našla. mogoče jih bom, ko se nekega jutra zbudim z novimi, lepšimi spomini, spet podoživljala in živela. a še dolgo ne.
sedaj se bom skrila v kot in čakala. nekaj. nekoga.
bodimo tihi...
obraz mi postaja znan in ljub. toda ne vem, če lahko zaupam.
preskakujem misli. letim. po dolgem času se počutim lahkotno in začuda ne negotovo.
bodimo nevidni...
vem, da nisem siva in ne črno bela.
sem jaz.

z očmi v nešteto barvah...

u.