skrbno skrivam misli. pobešam pogled. si nadevam nasmešek, ki nikakor ne spada na moj obraz. hitim mimo, zapiram vrata za sabo. kamor koli že odhajam. begam. lovim. sebe...
sedim v temni, črni sobi. v lonček lovim kristalno čisto vodo, ki je ravno toliko del mene kot moje srce. podarjena je. a le meni. da sperem s sebe vse odvečne, sive delce. sive. sive, kot saje, kot sneg, ki leži na ulicah. tako se počutim. tako govorim in živim.
prvič so sanje odletele proč od mene. vem, da ne bo zadnjič. zahtevale so svojo svobodo. dokazale, da niso tako zelo del poti, ki jo bom hodila.
zbiram spomine in jih zlagam v rjavo škatlico. spomine na morje, zvezde in krvavo rdečo luno. spomine na večere, pogovore, objeme. tebe...
mirno jih zlagam. po vrsti. kot arhiv, ki mora biti urejen in skrbno pospravljen. ob vsakem onemim, želim,...
lonček se z vsako mislijo, z vsakim spominom polni in polni. le naj se, saj bom le tako lahko sprala vso sivino s sebe.
k spominom bom položila deteljico. škorpijoni pa jo bodo varovali z ostrimi želi.
škatlico bom nato zakopala. nekam globoko. daleč proč od mene. pod figo v piranu. tam v ozki uličici pod tlakovci, prav tam bo ležala. skrita. le ta figa bo spomin. opomin.
tam bo zakopana, pod rdečo ilovico, tako dolgo, da jo bom lahko odprla brez bolečine. nekega dne.
mogoče jutri, mogoče čez nekaj let. do takrat pa bo skrita. ne da pozabim, ampak da se prav spominjam.
počutim se tako sivo...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar