Sanje II.

borim se s spancem, da me ne povleče k sebi. borim se, da ostanem budna. želim si nadzirati svoje misli... pa čeprav razmišljam preveč in narobe. vse preveč razmišljam o tem kaj bi lahko bilo. o vseh čejih in mogoče, ki mi padejo na pamet.
a svet sanj je trenutno teman in utesnjen. kot majhna sobica brez oken in vrat. brezizhodno.
zvečer se bojim zaspati in zjutraj vstanem z olajšanjem. sanje me preganjajo in mučijo...
sanjam o stvareh, ki niso rešene. sanjam o dogodkih, ki bi se ali pa so se zgodili.

 v sanjah živijo "moji" ljudje. to so ljudje, ki mi oblikujejo resnično življenje. "moji" ljudje imajo v sanjah temne poglede. usmerjene vame tam nekje izpod čela. zrejo. strmijo. me prebadajo s pogledi. obsojajo me. za ukradene trenutke in nešteto misli. kot jastrebi bedijo nad mano in čakajo, da mi poidejo moči.
ali pa me ne opazijo, me spregledajo, kot duha. hodijo mimo mene. hitijo, bežijo. nihče mi ne nameni besede... vse je črno belo. s preveč odtenki sive. v sanjah izginjam, se izgubljam. tako neopaženo kot kopni sneg spomladi. tako prikrito in neočitno kot ugašanje zvezd v jutru. bledim, bolj in bolj, z vsakim hipom, ko me nekdo spregleda. nato samo še stojim v množici in opazujem življenja "mojih" ljudi. brez mene.
ta sanjska vsevednost, pogled za zaprta vrata in skorajda v dušo me spravlja ob pamet. želim si pobegniti tej pomenljivi neresničnosti. polni pomenov in napotkov za realnost. ko le ne bi  vedela in videla.
realno... vem, a si ne priznam. na koncu bo izbira logična...

u.