Sanje II.

borim se s spancem, da me ne povleče k sebi. borim se, da ostanem budna. želim si nadzirati svoje misli... pa čeprav razmišljam preveč in narobe. vse preveč razmišljam o tem kaj bi lahko bilo. o vseh čejih in mogoče, ki mi padejo na pamet.
a svet sanj je trenutno teman in utesnjen. kot majhna sobica brez oken in vrat. brezizhodno.
zvečer se bojim zaspati in zjutraj vstanem z olajšanjem. sanje me preganjajo in mučijo...
sanjam o stvareh, ki niso rešene. sanjam o dogodkih, ki bi se ali pa so se zgodili.

 v sanjah živijo "moji" ljudje. to so ljudje, ki mi oblikujejo resnično življenje. "moji" ljudje imajo v sanjah temne poglede. usmerjene vame tam nekje izpod čela. zrejo. strmijo. me prebadajo s pogledi. obsojajo me. za ukradene trenutke in nešteto misli. kot jastrebi bedijo nad mano in čakajo, da mi poidejo moči.
ali pa me ne opazijo, me spregledajo, kot duha. hodijo mimo mene. hitijo, bežijo. nihče mi ne nameni besede... vse je črno belo. s preveč odtenki sive. v sanjah izginjam, se izgubljam. tako neopaženo kot kopni sneg spomladi. tako prikrito in neočitno kot ugašanje zvezd v jutru. bledim, bolj in bolj, z vsakim hipom, ko me nekdo spregleda. nato samo še stojim v množici in opazujem življenja "mojih" ljudi. brez mene.
ta sanjska vsevednost, pogled za zaprta vrata in skorajda v dušo me spravlja ob pamet. želim si pobegniti tej pomenljivi neresničnosti. polni pomenov in napotkov za realnost. ko le ne bi  vedela in videla.
realno... vem, a si ne priznam. na koncu bo izbira logična...

u.

Januar

odklepam in zaklepam svoje srce. odvisno od priložnosti in od trenutka. odvisno od časa v katerem so moje misli. zanimivo je, da sem ti takrat, ko sem ti najbližje nekako najbolj izven dosega. vem, da čutiš. vem, da gledaš moje poglede, jih tolmačiš po svoje in govoriš kar tja v en dan.
ko sem s tabo, obožujem prifrknjene nasmehe in dolge daljše lase.

sonce me je presenetilo v tem jutru. požgečkalo me je po licih in se smejalo naprej. odhaja spat... jaz pa v lov za svojimi sanjami in željami. še prej pa poiščem svoje misli, ki sem jih izgubila včeraj zvečer.

sem rdeče rumene volje. s sencami v ozadju. takimi, ki jih zaznaš le s kotičkom očesa...

u.

Pet

 tri, šest, deset, šestnajst, petdeset, oseminštirideset, petnajst, trideset, sedemindvajset...

smiselnost dejanj mi ostaja skrita...

u.

Sanje

 včasih si želim, da bi tekla ne hodila. včasih si zaželim, da bi skočila in ne stala, da bi govorila in ne molčala.
včasih.
včasih pa si želim, da bi le spala. zatisnila oči in samo sanjala. sanjala svoje sanje, živela v svojem svetu. brez vseh in z vsemi.
v sanjah je dovoljeno vse. vse je mogoče. kadar hočeš poletiš. takrat si svoboden. lahko postaneš sokol, mogočna ptica vetra. ko se tako počutiš, se pogrezneš v zemljo in se skriješ pred vsemi, ali pa samo zamižiš in že vsi izginejo. in si samo ti in nihče drug. in tvoje misli so samo tvoje. in besede izrekaš v barvah. in glasba ima vonj resja poleti. samo zaželeti si je treba...
v svetu sanj lahko živiš drugo življenje. lahko živiš življenje, ki si si ga zapisal v zvezde. tam so vsi oblaki mehki, vsi nasmeški pristni in vsi prijatelji pravi prijatelji.
tam zares lahko živiš v rumeni hiši z modrimi polkni. tam imaš res lahko nekoga rad in on tebe. tam vztrajaš in upaš...

samo zapreš oči in že si v svetu sanj. že pobegneš težavam in bolečinam.
sanjski svet, je svet v katerega pobegneš, ko si najbolj na tleh. je svet, ki je mehek in topel in brez gravitacije, ki bi bila kriva za trde pristanke na tleh...

a žal je tako, da ko odpremo oči, se vrne pravi svet. svet v katerem zmaga tisti, ki se zna pobrati s tal in ne tisti, ki ostane nad tlemi.
takšen svet, v katerem si ti tisto kar je največ. v katerem šteje cilj in ne pot. in v katerem je upanje precenjeno.

rada bi iskala pot. cilj je tam nekje, daleč za obzorjem. neznan. še ne viden. pot pa je tu in zdaj. jaz sem namreč svoja in čas, ki mi je namenjen, je moj.
trenutno pa me najdete za mavrico. tam nekje v kotu vijolične.
bojim se namreč odpreti oči in mogoče ugotoviti, da sem ostala sama.


u.

Nemir

 že dvestošestinsedemdesetič preurejam svinčnike na mizi.
že stosedemintridesetič pregledujem spominke v denarnici.
že tritisočpetstoštiridesetič si popravljam lase izpred oči.
že devetnajstič se gledam v ogledalo.
že enajstič danes poslušam dež v mojem srcu...

u.

Zakopano

 skrbno skrivam misli. pobešam pogled. si nadevam nasmešek, ki nikakor ne spada na moj obraz. hitim mimo, zapiram vrata za sabo. kamor koli že odhajam. begam. lovim. sebe...
sedim v temni, črni sobi. v lonček lovim kristalno čisto vodo, ki je ravno toliko del mene kot moje srce. podarjena je. a le meni. da sperem s sebe vse odvečne, sive delce. sive. sive, kot saje, kot sneg, ki leži na ulicah. tako se počutim. tako govorim in živim.
prvič so sanje odletele proč od mene. vem, da ne bo zadnjič. zahtevale so svojo svobodo. dokazale, da niso tako zelo del poti, ki jo bom hodila.
zbiram spomine in jih zlagam v rjavo škatlico. spomine na morje, zvezde in krvavo rdečo luno. spomine na večere, pogovore, objeme. tebe...
mirno jih zlagam. po vrsti. kot arhiv, ki mora biti urejen in skrbno pospravljen. ob vsakem onemim, želim,...
lonček se z vsako mislijo, z vsakim spominom polni in polni. le naj se, saj bom le tako lahko sprala vso sivino s sebe.
k spominom bom položila deteljico. škorpijoni pa jo bodo varovali z ostrimi želi.
škatlico bom nato zakopala. nekam globoko. daleč proč od mene. pod figo v piranu. tam v ozki uličici pod tlakovci, prav tam bo ležala. skrita. le ta figa bo spomin. opomin.
tam bo zakopana, pod rdečo ilovico, tako dolgo, da jo bom lahko odprla brez bolečine. nekega dne.
mogoče jutri, mogoče čez nekaj let. do takrat pa bo skrita. ne da pozabim, ampak da se prav spominjam.

počutim se tako sivo...

u.

Rumena in zelena

sprehod po snegu. sama. s toplimi rokavicami kot  spremljevalkami in snežinko na nosu.
begam, opazujem, želim.

zelena, rumena, zelena, rumena...
barve preskakujejo in se igrajo na njenih nogah. deklica, ki hiti neznano kam. od neznano kje.
črtaste nogavice, pisano krilo, ki me navda z rahlim mrazom. hiti, mimo mene. v svet. barvita kapa na glavi se pogovarja z nebom.
naprej. samo naprej.
resnična oseba, katere barve so tako v nasprotju z mano. kot dan in noč.
si zaželim...

u.