Hipokrit

hinavec, hipokrit, licemerec...

hinavci. sploh ne morem verjeti, da lahko storiš kaj takega...
takrat, ko je človeku najlepše, ko mu sreča kar sije iz oči, mu zasadiš od tuje krvi umazan nož v hrbet. enkrat, dvakrat... tako dolgo dokler se ne zgrudi. dokler ne utihne bolestno hropenje na njegovih ustnicah. nato se naslajaš nad njegovo bolečino. nad njegovimi bežnimi poskusi, da bi odprl težke veke...
nato zabodeš še enkrat. tokrat iz popolnega užitka opazovati človeka, ko nepremično leži.
zadovoljstvo?
zakaj? čemu?
zakaj ubijati srečo? zakaj zasajati nož v hrbet prijateljstva?
zaradi lastne razočaranosti? lastne nepopolnosti in nepremagljivega neuspeha?

takrat, ko si sam najbolj razočaran gledaš z zlobo na očeh v srečne ljudi. sovražiš jih. preziraš.

zakaj tako in ne drugače?
zakaj ne pustimo raje, da nam ponudijo roko in nas dvignejo k sebi? morda na oblake...
poskusimo...

tudi jaz si želim roke...

in ne to ni namenjeno tebi...

u.

Južni otok

je južni otok.je.
daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
je lisa iz megle.

med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
in neizmerno traja.
in v hipu gre na dno.

in morje od slasti
je težko in pijano.
in sol zatiska rano.
in slutnja, da ga ni.

da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

a voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

kajetan kovič

u.

Čudna dvojina

izposojene besede in izposojene misli prelite v realnost s črnim svinčnikom tam nekje vmes med dvema svetovoma. na prehodu med nebom in zemljo. a so tako resnične... res je čudna ta najina dvojina. čudna na tak lep, igriv način. čudna zame, čudna zate. še bolj čudna za vse druge...


vsako noč ležim v temnem kotu moje sobe, včasih ne tako temnem, ker ga obseva luna, in razmišljam o tem kako si mi prvič podal roko, kako sva sedela tam na plaži... sonce in odblesk morja v očeh sta naju spremljala na včerajšnji ali predvčerajšnji dan. še vedno je termometer ravno tak kot julija. in morje še vedno diši enako. opajam se z vonjem borovcev in s tabo. čas takrat teče hitreje in neopazno. kot pesek drsi med prsti in uhaja. veter ga odnaša v spomine. moje in upam, da tudi tvoje.
pogovarjati se je lepo. z besedami, dejanji in očmi... med pogovorom rada gledam v oči in še raje vidim, če te oči ne uhajajo mojemu pogledu. tvoje ne... le včasih se zgodi, da sama umaknem pogled. takrat se bojim, da bi videl preveč. da bi videl kaj me boli...


spremljala naju je rdeča luna in le meni so bili tisti večer namenjeni utrinki na nebu... tišina, tema in nešteto mnogo zvezd na nebu. zate. da jih lahko prešteješ, ko boš to hotel... ko prideš do dvakrat neskončno mi povej...

načtujem naslednji pobeg od našega sveta v Najin svet...

u.

Trdovratna običajnost bivajočega

zakaj se nehamo čuditi? zakaj prenehamo občudovati stvari okoli nas?
zakaj iz tako preproste stvari, kot je gledanje na stvar malce drugače, odrasli ljudje delajo tako znanost?
filozofija, modrost, čudenje, otroškost... vse enako a vendar tako različno po definiciji.

večkrat sem kot štiriletni otrok poln zakajev in čemujev... večkrat se zamislim, ostrmim in obstojim ob kakšni še tako malenkostni malenkosti...rada razglabljam zakaj je neka stvar takšna kot je. čeprav vem, da mavrica nastane z lovljenjem svetlobe v dežne kapljice, si rada prestavljam, da se mavrica spušča k zakladu. in po njej se seveda pušča droben palček, ki nosi rdečo kapico.
radovednost me žene naprej skozi življenje. rada vsak dan odkrijem nekaj novega... mogoče še posebno lep cvet na sosedovi gredici, razpoko, na hiši mimo katere hodim vsak dan, ki spominja na nasmejan obraz, ali pa drobne pikice v tvojih očeh. vedno je nekaj kar pritegne mojo pozornost.
večkrat slišano, povedano in napisano... ne razumem ljudi, ki ne vidijo barv sončnega zahoda in ne slišijo vetra ujetega v drevesne krošnje...

kako lahko nekdo z vedno sklonjeno glavo in strmo predse uprtimi očmi hodi skozi življenje. kot konj v paradi s plašnicami na očeh. ni čudno, da jim je življenje dolgočasno in brez smisla. le kako bi ne bilo? samo malo pogledaš naokoli in že odkriješ nešteto vzrokov in smislov za življenje.
spreminjanje barv skozi letne čase... že samo, da vidiš barve listov na drevesih jeseni je vredno živeti. ali pa poganjanje listov spomladi, ko je zelena najlepša...

le zakaj bi moralo biti bivajoče tako običajno?

s tabo ni nikoli...

u.