Včasih se svet ustavi samo zame

včasih, v tistih redkih trenutkih, ko se čas ustavi samo zame (vsaj tako se mi zazdi), bi lahko rekla, da oni vedo, da sem. ali pa mogoče vedo, da nisem. nisem tu, nisem zdaj, nisem prava.
včasih, takrat ko ujamem kak globok pogled, se mi zazdi, da vedo, da je zamrznila še ena solza v mojem srcu. ugasnila še ena iskrica...
včasih, ko sonce malo drugače sije, se mi zazdi, da je nekdo že opazil tisto kar se skriva za mojimi očmi. ali bolje tisto kar se ne skriva tam. da je kdo opazil, da nosim masko. masko z velikimi nasmejanimi usti in bleščečimi očmi.
včasih za trenutek celo pokukam na plano, začnem govoriti, razlagati, opravičevati. poskušam razumeti. a pogled je obrnjen stran.
šepetam. ne slišijo.
pogled k meni. a maska je že skrbno na svojem mestu.
ne upam govoriti in razlagati. besede izpadejo tako površne. čustva tako plehka. sanje pa... naivne...
bojim se ponovne zavrnitve, posmeha v očeh in gledanja v hrbet, ko odhajajo. drug za drugim.
samo to je še ostalo...
stojimo tam. s hrbti drug proti drugemu. govorimo a se ne slišimo. smejimo se, a ne vidimo nasmehov.
med nami je zid iz stekla. vidimo drug drugega, a se ne moremo približati.

kmalu bo spet padal dež...
in moji čevlji so še vedno suhi...

u.

Rdeče in rumeno

u.

Jamica na duši

vsakdo ima svojo. to jamico na duši.
v vsakem življenju se pojavi nek dogodek, ki nas spremeni, zaznamuje in prizadene. ali pa nas življenje pripelje na isto pot z osebo, ki nas potem prizadene in se vtisne tako globoko v našo dušo, da za sabo pusti jamico.
vsakdo si želi to jamico zapolniti. vsak ima svoj način, svojo rešitev. vsak po svoje polni to jamico... s trofejami, uspehi, solzami...
polnimo in polnimo jamica se nikoli ne zapolni. ostane in opominja nase. opominja na to, da smo nepopolni. da nismo celi. da manjka košček nas. košček naše biti.
dokler ta jamica ni zapolnjena, iščemo. nekaj večjega, močnejšega. nekaj kar bo za vedno zapolnilo jamico.
vedno iščemo dopolnilo.
nekateri ga najdejo, drugi ga iščejo celo življenje.
najlepše in najpopolnejše polnilo je ljubezen.
ljubezen zapolni to našo jamico do zadnjega kotička. preliva se čez njen rob in nas polni s toplino.
le najti jo je potrebno. iskati, želeti, upati... se ji posvetiti...
ne samo ljubezen do človeka. lahko se posvetimo tudi Bogu. ali pa neki stvari. smisel je le v tem, da nas to osrečuje in dopolnjuje.

ljubezen do človeka, ljubezen do narave, ljubezen do Boga, ljubezen do plesa...

moja jamica na duši se počasi polni...
ritem pa mi odzvanja v ušesih...

u.

Pogovor

molčim pred Tabo, naj časti Te ples
nečimrno nališpanih besed,
zvenečih in zvrščenih zapored
samo za slast oči in glad ušes?

Ti nisi dal besede za srca
uteho prazno, ne za svojo slavo,
dal si nam jih samo za izkušnjavo,
da teža molka z njimi se stehta.

dal si nam jih kot v vinu strup prikrit
kot plamen za ognjišče in skušnjave
kot dal si jek za klice in prevare.

za jezo dal si jih in za osveto,
za neprijateljstvo in za kleveto,
za laži, hinavstvo, hlimbo in privid



a vse drugače govori s Teboj
oblak in truma zvezd v pokojni noči,
šumeči slap in trst se zibajoči,
čebelic in metuljev vedri roj.

njim nisi daljen Ti in tuj in skrit
njih dih ljubeče milo te obkroža,
ko vonj, ki v vrtu ga razširja roža.
o Bog moj, kakšen je med nama zid!

in vendar včasih, v svetih tem tišini
zazdi se mi, da bližaš se ko pih
oddaljenih vetrov in v bolečini

se zdi mi, da z menoj en sam si dih
in da razumem vsako tajno vest
voda, dreves in ptic in daljnih zvezd.

A. G.

Nosek in Pikica

bila sta nekoč, sedaj, v nekem prostoru in času, nek Nosek in Pikica.
živela sta življenje, ki bi jima ga zavidali kralji in kraljice. videla sta svet, občutila ljubezen...
imela sta vse kar sta potrebovala. odločila sta se, da zaživita skupaj. si ustvarita dom. iskala sta in iskala... toda nikjer se nista počutila udobno...
nekega dne pa sta našla svoj sanjski dom. bil je poln topline in ljubezni...

vse najboljše!

u.