Ustvarjaš si svoje svetove

samota sama je prenizko cenjena. tako lepo in mirno je kdaj v kašnem kotičku gozda, na samotnem vrhu ali pa samo v zavetju sobe. lahko si sam s svojimi mislimi. razmišljaš, tuhtaš in premlevaš stvari za katere običajno ni časa. pogovarjaš se z Njim. iščeš rešitve in prave poti. lahko se le prepustiš trenutku. mogoče brezdelju. prostor in čas sta takrat tvoja in samo tvoja. takrat si sam ustvarjaš svetove. sam odmerjaš dotike in nasmehe. sam določaš trajanje trenutka in ga razpotegneš v neskončnost. smeješ se dogodkom, ki so se že pripetili. jočeš za tistimi, ki bi se lahko. zamišljaš si scenarije življenja. in se veseliš trenutkov, ki šele prihajajo. upaš na uspeh, na spodbudno besedo, prijazen pogled. sanjaš o osebi, ki ti veliko pomeni...
srečen si s tistim kar imaš vedno, pa se tega niti ne zavedaš. imaš sebe, nekje za tabo pa stoji tudi On.


tako velika razlika je med samoto in osamljenostjo.
osamljenost ni vezana na prostor in čas. lahko si osamljen , ker resnično ni nikogar. vse večkrat pa se dogaja, da so ljudje sami v množici. stojijo sredi vrveža in nihče se ne ozre nanje. so osamljen otoček sredi množice. osamljeni smo, ko se nam zdi, da nihče ne čuti z nami. osamljen si takrat, ko se nihče ne smeji, joka s tabo. velikokrat sami le ne spustimo ljudi skozi naš oklep. ne dopustimo, da bi nas prav zares videli. s tem pa preprečimo, da bi lahko čutili nas in z nami. pozabimo na vsako ponujeno roko. na lepe in vzpodbudne besede. pozabimo na vsakogar, ki nam je pripravljen stati ob strani...


hvala, da ste tu... z objemom, ramenom ali pa sporočilcem...

u.

Pozabljeno

spet mi nekaj ne da miru. zavita v odeje sedim in poslušam škrebljanje dežja, v mesecu, ko bi lahko kvečjemu vsa zaljubljena poslušala nežne pristanke snežink. pa ni ne enega ne drugega. snega in zaljubljenosti namreč. mogoče je le všečnost in občasna zasanjanost. ne razumem namreč sebe in ljudi, ki mi tolmačijo moje občutke. tako zaljubljenosti že dolgo ni.
namesto tega je le podoba, slika na najbolj obrabljeni strani v albumu. vse bolj bledi, toda vseeno je prisotna. ikona, relikvija življenja. podoba popolnosti na kateri se pojavlja rja.
in bežni utrinki. prehitri, da bi jih dodobra spoznal. samo nekaj trenutnega, bežnega, površnega.
ko bi le kateri od njih postal zvezda...

u.

Odrasti

nočem odrasti!

ta čas, to življenje, nočem ga pustiti za sabo. naj teče, me pusti ujeto v trenutku, v prostoru in času. naj živim v vzporednem vesolju. tam nekje z zaprtimi očmi in na meji zaznavnega. v svetu popisanih in počečkanih zvezkov, bežnih pogledov in prebedenih noči. naj bo moje življenje le smeh in razpravljanje o naslednjem izzivu, potovanju.
tako mirno in brezskrbno je. počitnice, prosti čas in prijatelji. vsega tega nočem, ne želim izgubiti.
vem, da se mi včasih mudi nekam naprej, da želim preskočiti, predčasno izkusiti. ves ta kontrast mojih želja me včasih bega. iščem se. a vsakokrat, na vsakem koncu najdem tisti odgovor. nezavedni stop znak vsemu odraslemu, odgovornemu in pričakovanemu.
zakaj se vsem tako zelo mudi odrasti? hitijo bežijo proti nekemu cilju. zakaj se pozabijo smejati in žgečkati? zakaj pozabijo kako skakati po lužah, delati angelčke v snegu in pihati regratove lučke? zakaj ni nihče več presenečen nad prvim snegom in nihče več ne vidi mavrice? še kdo verjame v obljube in izpolnjene želje? mudi se jim tako dolgo dokler ne zamudijo tistega najlepšega. tisti, ki pa ne pozabijo pa v merilih družbe izstopajo
odraslost prinese tako polno odgovornosti. še tisti čar se nekako razblini. kaj če pozabim, zamižim in hitim?

bojim se odrasti...

u.

Nasmeh

zarošeno okno.
ljudje zunaj hitijo mimo. ne ozirajo se. ne obrnejo glave za odbojem sončnega žarka in ne slišijo kapljanja kapljic z ledenih sveč...

ona sedi tam. z belimi lasmi in v rožasti obleki. na svojem vozičku, ki je del nje že nekaj let.
sedi pred oknom, ki je njen edini stik s svetom. no kdaj pa kdaj ji tudi kakšna sestra pove kakšno novico ali pa jo sliši na radiju in televiziji. ampak ni tistega pravega pristnega človeškega stika. otroci so šli. živijo na dolenjskem. služba je zahtevna in časa ne ostane veliko. potem pa še dom in prijatelji. oprosti mama ampak res ni časa. naslednjo nedeljo pa prav zagotovo pridemo. vnuki, pa čeprav imajo že vsi vozniški izpit, so vsi vse preveč zaposleni. sori babi, sej veš punca pa prjatli. ah pa sej ne bi razumela... kot, da bi se že rodila stara in komaj okretna. sploh pa saj si nisem sama izbrala tega življenja. tudi sama bi se raje podila naokoli.
njene misli še vedno tako mladostno in razposajeno begajo po svetu. le noge je ne nosijo več...
spominja se svojega življenja. takrat v mladosti. nedeljske maše in bele bluze, ki jo je oblekla za birmo. prvega sramežljivega pogleda in ljubezenskega pisemca.
njeno glavno vodilo skozi življenje je bilo naj ne obupa, naj vztraja za vsako ceno. kaj pa zdaj? naj še vedno vztraja. naj se bori sama s seboj? kaj sploh še lahko ima od življenja. pa sploh še ni tako stara. šteje le 65 let... in že je popolnoma odvisna od drugih. še vstati ne more brez pomoči.
najraje bi kar obležala. strmela v strop tako dolgo, da me zmanjka.


kako zelo veliko pomeni nasmeh, lepa beseda in topel pogled. nikoli se ne bi smeli ne nasmehniti se le zato, ker človeka ne poznamo. ga tako izključiti iz našega kroga, ga prezreti in pozabiti. odriniti na sam rob našega zavedanja in s tem družbe.
kar poizkusite. nasmehnite se starki na cesti in jo pozdravite. in če ne drugega boste v njenih očeh zaznali presenečenje.
le zakaj bi morali biti ljudje ob tem presenečeni? zakaj to ni nekaj vsakdanjega, običajnega?
mogoče za nekatere tako utopičen stavek ampak s tem bi bil naš svet lepši...
mogoče...


u.

pošiljam vam nasmeh. kdor hoče pa dobi tudi objem in kakšno ramo...

Novo leto

novoletne želje, seznami, pokanje, smeh, prijatelji, šampanjec, objemi, stiski roke, lepe misli...

nove želje, občutki, cilji in ti...

nezavedno, pa čeprav zelo malo se tudi ti spremeniš, ko vstopiš v novo leto. starejši si za nekaj minut, bogatejši za kakšno malenkostno izkušnjo. se spremeniš...
novo leto. tistih nekaj uric, ki jih pojmujemo kot najdaljšo noč v letu, čeprav je le ta resnično deset dni prej, je namreč priložnost za vragolije, neumnosti in podvige. vsi si upamo malo dlje. vsi, ki smo stali na robu, si upamo čez rob postaviti še drugo nogo. upamo se zavihteti čez ograjo lastnih zadržkov, izreči besede, storiti "usodni" korak.

Nekdo poseben je izrekel besede: pozitiven rezultat ni nikoli zagotovljen, toda če ne poizkusiš, ne moreš vedeti.
kako resnične in pravilne so.
in v množici zamujenih priložnosti in zavijanja v mreže sem le upoštevala nasvet...

upamo si pristopiti k osebi in jo povabiti na ples, živeti življenje in pokazati nasmeh in mladost v očeh...
ves ta pogum in magični trenutki v soju raket nas spremenijo. dodajo poseben pomen našim besedam, pogledom in kretnjam.

naj bo vsaka vaša beseda iskrena,
naj bodo vaše kretnje mehke in lahne kot peresa
in naj vam iz oči vedno sije veselje!

veselo in ljubezni polno novo leto!

u.

naj se uresniči Božji načrt...