Zapis v dnevnik: sobota, 19.10.1985

iščem...

pogledam pod vsak še tako majhen kamen. obrnem vsak rjavi list s kapljico rose na njem. premaknem vsako travno bilko, ki mi zastira pogled do sonca in vsak žitni klas. pogledam v vsako orehovo lupino. pokukam v medvedov brlog in v gnezdo srake tatice.
sledim mavrici za obzorje in sledi utrinka na nebu...
pogledam pod peruti vsej ptic in v oklep vsake želve na tem planetu... morskim psom pogledam v žrelo in kengurujem v vrečo.
raziščem vse odseve na snežinki.
iščem za oblaki, v širni dalji vesolja...
iščem v najtemnejšem kotu moje sobe. pogledam pod preprogo, pod posteljo in celo med porumenele strani starih knjig.
odprem okno, pogledam po strehah, pokukam v črne dimnike opečnatih hiš...
pokukam v predal in v torbico. pod klobuk starega možakarja na cesti in pod spodnje krilo dame, ki se sprehaja s svojim psičkom.
v kuhinji vse skodelice obrnem narobe in vse svinčnike postavim na konico...

pa ne najdem

nemirno se usedem... vdihnem... razmislim... le kje je?

pa se spomnim edinega kraja kamor še nisem pogledala...

odprem stare modre duri v moje srce in končno najdem kar sem iskala!
droben plamenček, ki se včasih razplamti v pravi kres...

pravimo mu sreča...





u.

Je to palček Smuk?

zaspala bom z nevidnim palčkom ob strani...
res živi v tvojem žepu?

zna zapeti uspavanko za evo? tako bi zaspala še lažje...

počutim se bolje...


S., preprosto hvala ker si!




u.

Povej

hvala ti za ta objem danes... ta teh nekaj objemov... čeprav ne bereš, upam da veš...
povedal si... bil si iskren... spoštujem to...

razmišljam...
razmisli...

nekako sem vedela, da se bo to zgodilo... le nisem vedela, da bom nekje vmes...

rada te imam!
bolj kot se tega zavedaš...


pa povej mi ko boš zaljubljen! :)


u.

Noč ima svojo moč

ali Je kdo utrujen?



začelo se je sončno. končalo se je sončno. z vmesnim mrazom...
spet sem videla znane obraze, deklico z lasmi v barvi zahajajočega sonca, dolgolasca, mladeniča s klobukom, pa tistega s fotoaparatom... in še mnoge, mnoge druge...
se malce pogrela v objemih...

tam nekje, ne na začetku in ne na koncu pomisliš: zakaj? zakaj se zgubljam po gmajni v tem mrazu in sred noči, ko večina ljudi spi?

kar tako. iz veselja... ni določenega razloga. zato ker nam je lepo...

prijazni gospod vojak nam je pokazal smer...

videla sem tri utrinke! srečko jaz!
naj mi nekdo reče, da se želja resnično izpolni in verjela bom... da bi se le...
izgubili smo se sredi gozda... zanimiva izkušnja! hm s kompasom res lahko najdeš cilj!
luna nam je svetila celo noč!
uspelo nam je!

uspeh... zadovoljstvo... pa pica na igrišču...

zbujanje zna biti zelo naporno... vendar vseeno je bil dan lep...

nekateri so bili razočarani nad "prijatelji"... upam, da je objem pomagal. meni je, po dolgem času... tvoj objem bom poimenovala kar medved(kov)ji... lepo je...

hvala vam za vse objeme!
hvala za vse besede!

pomenijo veliko!






u.

ne znam... ŽIVETI!

se sprašujem, pa ne vem...
na vprašanje, ki si ga zastavljam obstajata dva odgovora...

ne znamo živeti drug brez drugega. s piko, kot trdilna poved, kot nekaj nespremenljivega... vsaj tako mislim jaz...
in pa tista bolj verjetna. ne znam živeti brez njih! s klicajem, izrečena na robu... izrečena z nekim pomenom...

vem sama sem kriva. to kar je in kar je bilo mi ni dovolj. potrebujem več. potrebujem mnogo... mnogo lepih stvari, mnogo pogovorov in še več in več mnogo objemov...



naveličana sem površnosti tega sveta, površnosti same sebe...
zadnjič sem zalotila samo sebe, da šoferja na avtobusu nisem pozdravila z nasmeškom...
meni pomembna reč...

prave stvari imajo svoj izgled, zvok in celo okus in vonj... ločiš jih od nepravih, površnih...
pogrešam zvok pravih pogovorov...
manjkajo...
ni nikogar...
ne najdem...
izgubljam...
čar pravega pogovora ni v besedah... pogovarjaš se lahko tudi v tišini... čar je v vezi...
vezi, ki se stke...
ki se tke...
ki se bo mogoče še tkala...

razmišljala sem... že nekaj dni...
vprašanje kako si?, ga zastavim resno, z namenom? z namenom, da bi resnično kaj izvedela... ali pa kar tako, kot mašilo?
mislim, da vprašam resno...
tudi odgovoriti poskušam tako... vedno pogosteje poskušam svoje počutje opisati še s kakšnimi drugimi besedami kot le z dobro...

kako sem?
zmedeno, vprašujoče? srečna!




nekoga iščem... pa naj se najde, ko bo čas za to...






u.

Družinski izlet

zgodnje vstajanje, godrnjanje, malo jamranja. nato pa prečudovit dan.

kako zelo sem pogrešala to!

že od malih nog smo hodili skupaj. sprva le v arboretum. občudovat ribice, račke in veverice. vedno smo plezali na tisti veliki stol. še se spomnim tistega dneva, ko sem prvič tudi zares splezala nanj. takrat se mi je to zdel največji uspeh.

nato so sledili vedno večji hribi in gore. učenje gorniških pravil. pripovedovanje legend povezanih s tistim krajem. nabiranje jagod, malin... z vsakega izleta sem prinesla kakšen zanimiv kamenček, vejico, pisano pero... še vedno jih hranim...
stikanje po lužah, lovljenje razno raznih živalic, od kobilic pa do mišk... to mi je bilo vedno v veselje. malo manj pa B.ju... pa saj se je počasi navadil...
velikokrat smo odšli tudi raziskovati kraje domače dežele. gradove, spomenike, muzeje...
ponosna sem na to, da sem se v šoli večkrat lahko rekla: ja tam sem pa že bila!:)

tako smo to nedeljo spet odšli. skupaj. kot nekoč. je bilo lepo. lep jesenski dan... lepe barve. cilj je bil že dolgo napovedovan.


onadva sta me naučila, da naj spoštujem to, da še lahko grem. da imam to možnost, da imam kam iti...
najbolj cenim to, da sta me naučila videti. videti tisto kar večina drugih ne vidi. podrobnosti, skrite lepote... slišati tisto kar večina ne sliši... zvok vode, nežnega šelestenja listja.
je kdo kdaj opazil, da ima vsak letni čas svoj vonj?
ste kdaj videli žarke, ki so se prebili čez oblake?
to cenim.
zahvaliti pa se moram njima.

dan je tako potekal mirno... občudovali smo barve, razgled...
mogoče sem celo odkrila konjiček moje prihodnosti... nikoli ne veš...


rekla sem, da nimam kje napolniti baterij...
tam na vrh in pod pisanimi drevesi sem jih...








u.

???

ne vem... ne najdem se... ni me... pa sem...
živim. in hkrati umiram.
z vsakim jutrom, ko se mi dan ne zdi lep... z vsakim večerom, ko ne najdem... česa? ne vem. ne vem ničesar...
hkrati umiram.
ne, ne umiram. izginjam. kam? neznano kam.
počutim se kot bi me bilo z vsakim dihom manj in manj. kaj če nekega dne preprosto izginem? kaj če me nekega dne preprosto ne bo več?

ni več kraja, ne trenutka, kjer bi napolnila svoje baterije, kjer bi malce zrasla. ni več Njega, ki bi me dopolnjeval. kam je vse to šlo? ne vem.

najdete me tu... kje? še tega ne vem!






u.

Petek

je bilo...
mislim. spet je bilo lepo.
ne čisto tako, ne čisto na tisti način... pa je vseeno bilo!

malo smo bili tu, malo tam... ne vsi...
pojedli neko nič hudega slutečo živalco. pa tortico za povrhu.
pogledali kako nežna roka teme prekriva mesto. ter kako hiške, kakor, da bi se bale teme, druga za drugo prižigajo luči.
nato pa še sprehod ob podobah preteklosti...
bilo je čarobno... pa mrzlo...

kakšna beseda zleti iz ust ob takih večerih... pa je res. pa mogoče ni. ne vem. ne zaupam si.
pa bo prišlo na dan. za sedaj pa le to, mogoče imaš glede tiste stvari še kako prav...



rada imam jesen...


u.