Pogrešam!

me pogrešaš?

jaz te!
pa vse kar paše zraven tudi.

pogrešam!

tiste pogovore.
bili so iskreni, resnični, ljubeči...
enkrat z vonjem po pokošeni travi in z bilkami v laseh, na mestu, ki ga ti nimaš ravno v najlepšem spominu...
drugič v avtu, ko me pripelješ domov...

pogrešam objeme... v njih sem se resnično našla. bili so tolažba.

pogrešam kuštranje las...

pogrešam skakanje po lužah...

pogrešam!!!

pogrešam vse kar je bilo.
je še? ne vem... ne znam razbrati pomena teh besed. pa besed ni veliko.
veš bi razumela. če bi le rekla.
mi je lepo, da je tako kot je. med vama. skupaj rasteta.
toda počutim se, da se MI izgubljamo v tem zunanjem izginjajočem svetu.
pa ne vem kako naj ti povem. zato pišem. upam da razumeš.






u.

Pozaba

temna soba. zatemnjena okna.
zrak je postan. vdih je težak. izdih še težji.
počuti se, kot da bi mu nekaj sedelo na prsih. mu preprečevalo dihanje.
mora govoriti.
spraviti stvari iz sebe. izprazniti misli.
govori predse. najprej težko. počasi. besede še zamirajo.
nato vedno hitreje. z več poudarki. besede sedaj preplavljajo sobo. krožijo. odmevajo v prostoru.
niso besede krivde, gneva, obsojanja, jeze ali bolečine. niso besede žalosti.
so besede dvoma. pomanjkanja zaupanja v svet. besede majhnega otroka. otroka, ki išče malo pozornosti.
ko konča z govorjenjem plane v jok. solze polzijo po njegovih licih. to ni jok žalosti. je jok olajšanja.
nato stopi do okna. dvigne zastor, ga odpre. spusti temo in svoje dvome ven.
nasmehne se.
sonce pa posuši njegove solze.



včasih se počutim tako izgubljeno...
ves ta svet, ki me obdaja... plaši me. strah me je. strah me je podati se vanj...
najraje bi se kar ustavila. nikoli več premaknila svojega telesa. pustila času, da teče mimo mene. opazovala svet z varne razdalje...
tako ne bi bila nikoli več prizadeta. nikoli ranjena.

je prav, da se sploh počutim prizadeto?
mogoče se lahko tolažim s tem, da sama nisem naredila vsega za izpolnitev upov.
mogoče lahko pozabim na dejstvo, da sem vse prevečkrat pozabljena.

tisti objem pomeni veliko. tako je topel, mehek... ...iskren.
ne maram praznega objema.
ne maram hitrega objema. takega v naglici, da čim prej pobegneš.



sama objemam iskreno. upam, da dajem tak vtis...




u.

Boli

najbolj zanimivo je to, da bi moralo bolet pa ne. da bi me moralo trgat navznoter pa ne občutim ničesar.
tu je prisoten. pa ga ni.
saj bo je samo polna luna.
ta mesec ne meče mene.
vedno trušč.
raje bi imela, če bi glasno izražal svoje mnenje.
kakor pa da le s tistim svojim nesramnim prizvokom pove.
pa se ne sliši. sam sebe.
takrat se počutim majhno.
takrat boli.
vedno boli. pa ne priznam.
pa ga mam rada.
pa se mi zdi da ne ve.
če bi rekla, bi mi očital norčevanje.
preveč bi rad nadzoroval. življenje. pa ne gre. ne moreš. še svojega ne.
saj bom, ko si bom želela. ko bo meni tako všeč. trenutno mi ni. ne morem biti popolna. ne morem biti taka kot si ti želiš.
pa mi pusti. veliko. v enem pogledu. v drugem malo manj.
pa vem, da me ima rad.
pa tisti trenutki so lepi.
nočem, da se zgodovina ponavlja.


pa očitno se...




u.



čez nekaj dni bova spet skupaj načrtovala. pa bo vse uredu...
upam...

Knjižnica

deklica: Pa me ljubiš?


fant: No če že moram...


hodila sem tam... sploh ne vem... izgubila sem se tam nekje med črkami, besedami, verzi, vejicami in pikami...

pa najdem besede. skoraj že pozabljene, zaprašene...
so tam pa jih nihče ne opazi.
zakaj so zanimive? zakaj sem jih sploh opazila? zakaj jih želim zapisati? ne pozabiti?
ne vem!
sploh nimajo smisla. vsaj ne sedaj. vsaj ne v tem trenutku. takrat v tistem prostoru in času pa so ga nekako imele.

deklica nato jezno odhiti dalje...
deček pa nemočno obsedi. in ne ve kaj storiti...

pa nadaljevanje?
ima pomen, a hkrati ga nima.
zdaj ga najdem a v naslednjem hipu spet ne...

obletavajo me črke, vejice in pike posameznih izgovorjenih in pisanih besed.
včasih se sestavijo v celoto spet drugič ne. živim med njimi. pijem njihovo črnilo in se hranim z njihovim pomenom.

pomen besed hrani mojo dušo...
pa sploh ni važno ali je to ob štirih zjutraj ali pa zvečer. ni važno ali je to v množici, z vami ali pa v dvoje.




u.