dolgo... predolgo že nisem ničesar napisala.
prsti se lovijo po tipkovnici. misli begajo od ene do druge. saj ne vem kaj naj napišem, hkrati pa je toliko vsega... in mogoče neko upanje, da bom bolje razumela ko bodo besede zunaj... ko jih bo nekdo lahko prebral. ko jih bom jaz lahko prebrala...
v zadnjih letih me je življenje naučilo marsikaj. veliko lepega in še več ne tako lepega.
glavna misel preteklih dveh let bi lahko bila, da niti ena stvar ni večna.
vsi se staramo, odraščamo, umiramo...
naši odnosi se krhajo, izgubljajo, minevajo...
grozna misel...
vendar, ko pogledaš vase... ko resnično in čisto zares pogledaš vase vidiš, da zato si tam kjer si, zato si TI.
vsak človek, s katerim se je, pa čeprav še tako bežno, križala tvoja pot, ti je pustil delček sebe. in ti si delček sebe pustil njemu. oblikovani smo kot sestavljanka. vsak košček je nekdo, nekaj, nekje, ki se nam je vtisnil v spomin in nas spremenil v to kar smo. v to kar nekoč kot celota bomo.
dolgo sem se lovila, tavala v temi. zaradi ponarejenih upov, želja in obljub sami sebi tega še opazila nisem, saj so mi s svojo umetno svetlobo osvetljevale temo. slepile so me, da nisem našla izhoda... ne našla... še iskala ga nisem...
šele, ko je nekaj časa nazaj ugasnila zadnja svetla luč, ko sem padla na kolena pod težo lastnih misli, sem začela iskati izhod.
izhod iz teme na svetlobo. na tisto pravo svetlobo, ki se jo vidi v očeh. očeh, ki zasijejo s tako močjo, da preženejo vsako grožnjo teme.
in sem ga našla. še sama ne vem kako, kje in kdaj. svetloba me je vzela v svojo dlan. me pobožala in obrisala solze.
oblita s svetlobo sem se potopila sama vase in iskala smisel. smisel dogodkov, časa... kašen smisel, cilj, poslanstvo imam jaz?
nisem ga našla.
našla pa sem sebe. spremenjeno. z vsemi pripadajočimi življenskimi praskami, obliži in brazgotinami in, na moje največje presenečenje, z ogromnim nasmeškom na obrazu in radovednimi očmi.
zdaj skozi svetlobo hodim sama.
spet z iskricami v očeh...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar