četrtek, 26. december 2013

Tišina

tako lepa in grozljiva hkrati. dve plati kovanca, ki ne moreta ene brez druge.

tista tišina, ko se drživa za roke in gledava v daljavo... tišina, ko leživa en poleg drugega in se prsti igrajo s telesom, raziskujejo vsak košček... tišina, ki nastane ko se pogovarjajo najine misli.
tišina v gozdu, ko slišiš samo šumenje listov v vetru in čebele, ki obletavajo cvetje. tišina poletnega večera, ko slišiš kako zahaja sonce in kako se prižigajo zvezde ena za drugo. slišiš le svoje dihanje. počasno, umirjeno...

in ko se sedaj pišem se spomnim, da je najlepša tišina v zavetju noči. ko vsi spijo. le ti ne. ko čutiš toplino nekoga poleg sebe, slišiš dihanje in bitje srca....
to je tista lepa tišina. tišina, ki srce napolni s toplino

potem pa je tu tišina, ki zamrzne srce... tišina, ki nastane, ko je bilo povedano preveč besed. tišina v prazni sobi...

tišina za katero ne veš zakaj nastane. priplazi se v tvoje življenje in te ovije vase.
ne spusti...

in jaz naivno čakam do naslednjič... mogoče bo boljše...

u

Ni komentarjev: