Trikratnik mojega življenja

noč in njeni glasovi, ki me obdajajo. smeh in nepremišljene besede me včasih odbijajo. ampak vzrok je v opojnih hlapih, ki napolnjujejo okolico. pozabljeno.
vožnja v neznano, vožnja v krogu. zato, da se nato lahko vrneva na izhodišče. malo višje pravzaprav. bližje zvezdam in duhovom preteklosti.
dviganje vsakega kamenčka posebej s površine osebnosti. počasno odkrivanje kaj se skriva pod njimi. in večno navdušenje nad odkritim.
presenetijo me iskrice in igrivost v očeh. tako neznansko všeč so mi.
nato rdeča barva, ki vzplamti v vsem svojem sijaju, se razbohoti, razširi in pogoltne vse okoli sebe, da se za nekaj minut izgubiva v njej. tako sladka izgubljenost. blažen mir, brez misli, ki bi se podile v  glavi. in dotiki, pogledi... vem, tisti trenutek te imam... kaj pa naslednji?
pogled se igra, noge in prsti so nemirni in se neučakano sprehajajo. nasmešek ne izgine z obraza. ampak se vedno znova spreletava po zardelem obrazu.
in nato trenutek, ki igrivost spremeni v zamišljenost.
problemi se z enimi očmi vidijo drugače kot z drugimi. želim, da jih ne bi bilo... in, da bi začutil tisti trenutek, ki ga želiš...

u.

Spanec

spim, samo spim. in počivam. moje misli so odpotovale daleč daleč proč... ne iščem jih. ne želim jih. odpovedala se bom željam. zato, da si lahko ustvarim nove. utrinkov bo še dovolj, da si jih bom lahko zaželela.
nato bom poiskala luč. da se ponovno najdem.
in se skrivam v objemu in nočem stran.
toliko negotovosti. tako razburljivo.
in zvezde bodo pokazale pravo pot...

u.

Neko jutro

"Neko jutro sonce ni in ni vzšlo. Izza gore, kjer je običajno vzhajalo, se je močno svetlikalo. Odšel sem tja in zagledal sonce, ki je padlo na tla. Tak je videti človek, ki je poln ljubezni, a je nima komu dati."

Rudi Kerševan

Danes

in morala bom pozabiti, da obstajam. morala bom zatreti vse kar poznam, vse kar čutim.
sonce je zašlo za vedno. nikoli več se ne bo dvignilo.
moram pozabiti in se truditi, da držim obljubo...
tečem stran in se ne oziram nazaj. nadenem si plašnice, da bo svet lepši. nič levo, nič desno. samo še naravnost.
odhajam.
prelomiš obljubo in si srečen. mogoče.

u.

Tema

znova in znova se izvijam črnini. tančica, prepredena s črnim, žalostnim vzorcem se mi je ovila okoli rok, nog, telesa. trgam in cefram, odmikam. a brez uspeha. z vsakim gibom sem še bolj zavita, še bolj povita v mrtvaško platno. ovija se okoli mojega vratu. zapira mi sapo, da se dušim in hlastam za zrakom. borim se. a prijem postaja le močnejši in trdnejši. nepopustljiv. reže me v telo in me rani. ne pusti mi enega samega premika. ne pusti mi dihati. ne pusti mi misliti na drugo kakor na spone, ki me obdajajo. pogled se mi megli, izgubljam zavest, izgubljam voljo.
umirim se. neham se upirati temi in se ji prepustim.
njena tihota me obdaja. umiri se vse. tančica ne zateza več svojih spon. dih se sprosti in misli postanejo jasnejše. v miru lahko pogledam naokrog. precenim položaj in najdem rešitev. počasi, in brez naglice razvezujem vozel za vozlom. vsakemu se posvetim, mu naklonim pozornost. premislim potek in nato ukrepam.
in se rešim. vse je jasno. vse na dlani.
sreča, ne bom se te več branila. podajam ti roko.

u.


medvedi se bodo zbudili iz zimskega spanja...