Ona

in bila je neznatna. kot majhna drobcena pikica na obzorju, ki je izginjala v bleščavi sonca. in vsi so gledali za njo, ko je odhajala. pogrešali so jo že v samem začetku. in želeli so oditi skupaj z njo. se sprehajati z njo z roko v roki in pihati v rožnate oblake. za vsak trenutek, za vsako sekundo, bi si jo prisvojili. ona bi si njih. in nikoli ne bi bila sama. in nikoli ne bi bila osamljena. in to so njene sanje.
in tako presenetljivo se boji, da bi jo pozabili, da se nihče več ne bi spomnil nanjo. ker misli, da bi bila takrat izgubljena. misli, da takrat ona ne bi bila več to kar je. ker to, kar je, je samo med ljudmi in v mislih ljudi. drugače ne obstaja. drugače je samo veter, ki zaveje skozi listje in že ga ni več. in njene besede in njen nasmeh bi izginili skupaj z njo in bili pozabljeni v trenutku, ko bi bila sama.
lahko si tako zelo sam, čeprav si obdan s tisoči ljudi. in lahko se nasmehneš, zjočeš, kričiš in tega nihče ne opazi.
zato ona zbira ljudi okoli sebe. ljudi, ki jo gledajo, čeprav ne vidijo vedno njenega nasmeška in njenih solz. in prepričuje se, da je nekdo. da je nekdo, ki obstaja, nekdo, ki bi se rad dotaknil sonca in ujel vonj vrtnic in zaspal v objemu in čutil veter v laseh in Ti podal roko in se vsak dan kaj novega naučil. želi verjeti, da je nekdo, ki ne nosi maske. čeprav se vsak trenutek zaveda tega, da ne ve kdo je. toliko neskončnih možnosti je, toliko poti. in ona ne ve katero bi izbrala. skoraj, da ne ve, katero je že izbrala.

in sprašuje se, če je nasmešek, ki si ga zjutraj nameni v ogledalu, samo narisan...

u.

To sir with love

Those schoolgirl days, of telling tales and biting nails are gone,
But in my mind,
I know they will still live on and on,
But how do you thank someone, who has taken you from crayons to perfume?
It isn't easy, but I'll try,

If you wanted the sky I would write across the sky in letters,
That would soar a thousand feet high,
To Sir, with Love

The time has come,
For closing books and long last looks must end,
And as I leave,
I know that I am leaving my best friend,
A friend who taught me right from wrong,
And weak from strong,
That's a lot to learn,
What, what can I give you in return?

If you wanted the moon I would try to make a start,
But I, would rather you let me give my heart,
To Sir, with Love 

 

kako lahko povrnem ljudem? ljudem, ki so me popeljali os enega začetka do drugega. tistim, ki so mi pomahali na poti in se mi nasmehnili. tudi tistim, zaradi katerih sem skrila glavo pod blazino in si nisem upala niti pokukati izpod nje. vsem ljudem, ki jih kakor koli nosim v srcu. 

vsak trenutek mi podari sam sebe in toliko drugega. 

uživam....

v rdeči...

 

u. 

Na tvoji strani

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;
moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Ko načrti tvoji poteptani so na tleh
in strah je tvoj sopotnik stiho solzo v očeh.
Ko beseda tvoja kakor kamen onemi,
v tihem glasu vetra moja se rodi.

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;

moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Ko ti vse zapoje, ker srce se veseli
in soncu se nasmeješ, ker tako se ti zazdi.
Ko beseda tvoja kakor morje vzvalovi,
v tihem glasu vetra moja se rodi.

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;

moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Jaz sem vedno, jaz sem vedno
tu s teboj, tu s teboj.
Jaz sem vedno, jaz sem vedno
tu s teboj, na tvoji strani.
Tu s teboj, na tvoji strani.

(sašo in robi)

in vedno in čisto vedno bo tako. in nikoli ne bo drugače.
u.

In bila je prečudovita

in bila je lahka kot pero in mirna kot jezero obsijano z mesečino ob polnoči. neka misel, ki me je prevzela kot val. me odnesla stran od sveta in se mi zašepetala v uho.
skrivnostna. lepa. prečudovita.
in vem, da se z vsako tako mislijo bolj in bolj osvobajam okov sveta. in se dvigam nad ostale. in tam srečujem meni podobne, ki mi podajo roko, da letimo skupaj. in jaz podam roko nekomu drugemu. in vsak trenutek nas je več, ki ljubimo oranžno.
in skupaj sanjamo neskončne sončne zahode in skupaj pišemo pesmi o lepšem jutri. in ne slišimo nikogar, ki grdo govori o nas. in ne vidimo nikogar, ki nas gleda grdo in s hudobnim pogledom.
živimo v svojem malem milnem mehurčku, naši lastni utopiji...
resnično? ne vem...
prav? vem še manj...


u.

Trenutek

 trenutek poglej me! trenutek je vsakič drugi. in narišem mu brke, da ga ne mrazi v nos. zavite brke. kot kralj matjaž. in je zadovoljen. viha si jih in se smeji samemu sebi v ogledalu. za trenutek, nato izgine. trenutek za trenutek. nato pride drugi in narišem mu drugačne brke in klovnovski nos. in tako naprej, ker nazaj ne gre več. zato stopam in korakam in... ...in lovim čas, ki ga imam. vsaka sekunda šteje in z vsako sekundo sem bližje tistim obljubljenim stotim letom.
ne vem kaj naj rečem, ko pa vendar veš, da trenutkov kot so bili ne bo več. odšli so za vedno. zakopani so pod tlakovcem tam nekje ob morju. se še spomniš?
saj si vedel, da bom skočila. se pognala v neznano, kjer bi bila zopet sama. čakal si na to, da bi me lahko potegnil nazaj. tokrat ne. to sedaj je bila samo še igra. biti zasilni izhod pa je dolgočasno. zato nasvidenje. tam nekje, nekoč. mogoče. ali pa tudi ne.
in zopet odhajam.
tokrat bom prišla nazaj. samo zato, da te objamem.
pa čeprav mi ne bo všeč tvoj okus za bonbone. celo tvoje prezgodnje zbujanje me ne bo motilo.  
in spet se bova videla in si v tišini povedala vse, kar se sploh povedati da.
in še vedno se mi možicelj smeji s svoje gugalnice. ker on ve kaj se mi plete po glavi. jaz na žalost ne. in vsak nov dan je kot bungee-jumping. od pogube te loči le tanka vrvica. v tem je čar. in zato se včasih sprašujem kako lahko v tvoji bližini zdržim več kot nekaj trenutkov. po vsakem zakonu fizike bi se morala vrv že davno pretrgati.
in v mojih mislih je preveč oči. počasi se bodo zaprle. sedaj me opazujejo in sodijo. ne pustim se jim. in padam na tla in se pobiram. in otresem prah s sebe. in nadaljujem pot. mojo pot. in živim. in se ustavim da ulovim vonj vrtnic v nosnice. in pokažem osle vsem zbranim.
na, pa me glejte...
in se obrnem in obrišem solzo. in se nasmehnem, ker je jutri nov dan.

u.