Občutek

kaj je občutek, ko se peljemo proč od ljudi?
je nori svet, ki nas oboka, in je zbogom...

vsaj dan nekomu rečem zbogom. vsak trenutek se poslavljam. z besedami ali pa mislimi. ni važno. a vem, da se od nekoga ne bom nikoli poslovila.
vem, da tudi on to ve...

u.

Ne več...

 ne zmorem več. svet se igra z mojimi čustvi kot otroci s frnikolami. jaz sem preveč za svet. in moje barve so pretemne, da bi jih kdo opazil.
kitara sameva v kotu in že dolgo ni zazvenel en samcat akord z njenih strun.
oblečem se v žive barve, da bi me svet opazil, a me spregledajo. kdor me zagleda mi vidi v dušo in takrat se obrne stran. ker ga je sram. mene.
v tej minuti se ne znam smehljati in solze polzijo po licu v ritmu balade. brišem spomine. ne. skušam jih izbrisati, a se le kopičijo nekje za očmi.
obljube splahnijo in se poskrijejo pod kamne, da jih nihče ne najde. nihče jih ne išče. pozabljene so. rdeča luna in neskončna obala sta pozabljeni. glasna glasba in rdeče kolo prodana za užitek.

ko bom velika, bom imela črno kolo. ne vijolično bo. vsak dan ga bom očistila, da se bo svetil v soncu in zaslepil vse hudobne obraze. z njim se bom odpeljala v sončni zahod in se nikoli več vrnila. odšla bom sama. da pozabim. vse. ker ne znam povedati kaj. odpeljala se bom na najbolj samoten kraj in izkričala svojo dušo, da mi zmanjka glasu. in bom govorila le še z mislimi. ampak ne bom govorila, ker ne bom imela s kom govoriti. zato bom molčala in bolje bo tako. jesen me bo obdala z barvami, zima z belino, pomlad s cvetjem in poletje s soncem. ostala bom v poletju in se kopala v rumeni. zavrgla bom črno, sivo in belo, ker to niso barve. ležala bom v travi in mislila na NIČ. okušala bom vonjave in risala zvoke. marelična za nežnost, rdeča za ognjevitost. modra za umiritev. zelena za treznost. rumena za veselje. oranžna za pravo srečo. in vijolična za... vijolična za čisti MIR. oddahnila si bom. zaspala. sanjala. o medvedu, ki išče svojo senco, ker brez nje ni popoln. sledi soncu in jo išče in ne opazi, da mu senca ves čas sledi. da je ves čas z njim in ga spremlja ter, da ga ni nikoli zapustila. ko se predramim, odidem.

misli nam v glavah naredijo zmešnjavo. vse teži h kaosu. in vse je kaos. vse urejeno je le urejeni nered. in ves nered je tisto pravo.
anbanpetpodganštirimišivuhmepiševijavajaven!
konec igre. ti si izpadel.

u.

Dež

dež me razkraja in hkrati dopolnjuje. življenje je lepo, čeprav ga včasih gledaš skozi z blatom zamazane oči.
trapa!
svet je obrnjen na glavo in ti tega ne opaziš. vrtiš se v krogu in hodiš po rokah. da ne izpadeš neumno. vsi se ti smejijo za hrbtom. kljub prikrivanju.
beži. skrij se.
veseli se. skači od veselja. nasmej se. uživaj. prepusti se toku.
mogoče. samo še....

u.

Sladk(B)osti

samo tako in samo za zraven. kaj pa vem. razbijam si glavo s tem kar ne vem, s tem kar sem. sem preveč zase in za preveč oči, za preveč rok, obrazov, dotikov.
bežim iz enega kota v drugega, se skrivam in kot boksar čakam, da napadem. življenje?
preveč mi je všeč rdeča v kateri se najdem na trenutke, da bi jo pustila za sabo. a preveč boli zanikanje in odmikanje, da bi lahko nadaljevala.
prepričala se bom. odtegnila roko in zajela sapo. se skrila pod odejo in počakala, da mine nevihta.
zjokala se bom nad sliko. tako nepomembno, tako razumljivo, tako pomenljivo.
čestitam! lepotec je! zdaj pa še jaz. sčasoma.
hop, hop, hop... na tri, štiri, zdaj vsi skočimo čez ograjo. to je moderno, to je in. še ena črtica na posteljni stranici. ne, ne danes. mogoče jutri. verjetno nikoli.
pokrijem si oči z rokami, upihnem svečke in si zaželim.... pssst... ne smem povedati, ker se potem ne uresniči.

odidem. nekam daleč, daleč proč. za vedno. nekam na toplo. stran od svojih misli in stran od sebe. za vedno.
ker preveč čutim.

u.

Nasmeh v ogledalu

vse kar lahko rečem je: hvala vsem! za vse! za vsako minuto in sekundo. za vsak objem, pogled in dotik.

na trenutke mi na glavo padejo sekunde dneva in rečem si, da ni vredno. takrat se skrijem in jočem. takrat ne ljubim, ampak samo čakam. pokam s členki na roki in v svoji živčnosti razbijem najljubšo skodelico za čaj. pulim si lase in čakam, da mi nekdo pove, da je varno vstati. da je varno nadaljevati z življenjem. trepetam in grizem ustnico. ubijam s pogledi in cepetam z nogami. dokler se ne utrudim in zaspim v solzah.

a v dnevih kot je ta, v dnevih kot jih živim sedaj, se pogledam v ogledalo in si rečem, da sem srečna. res sem. zdaj ljubim. zdaj si lepim bleščice na oči in jih občrtavam z barvico, da je lesk še bolj očiten. zdaj hodim po svetu z dvignjeno glavo. zdaj razširim roke v pozdrav, ko zagledam prijatelja. barve sveta so v rdeče oranžnih odtenkih s pridihom modre. in listje, ki pleše v vetru, le zame poje uspavanke v večerih... da lahko zaspim v objemu...

zase...

u.