Pot

sledi svojemu srcu, ne glede na pot...

u.

Sama

 

http://www.youtube.com/watch?v=MCMwhr8uCao

...smejim se...

...iščem se...

...ljubim sebe in vse...

...brišem solze in iščem nasmeh po žepih...

...rišem mavrico...

...odkrivam kresnice v noči...

...pozabljam...

...ko sem s tabo...

u.

Danes

lahka utrujenost se je prikradla v telo. potihem in skrivoma. prijetno zapiranje oči.
jutro bo pozno... 
ukradeni nasmeški in lepe besede so izpopolnili ta dan. srce je lažje in manj črno.
sence so manj vidne podnevi, kot ob polni luni. manj so začrtane in ne tako srebrne.
mislim in vem... a ne znam izraziti.

brišem besedo obžalovanje iz mojega slovarja. potrebno je vztrajati in si upati.
zato čakam...

u.

Zasuta usta

Nekje pokopališče je ne hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

(France Balantič)

u.

Včasih

včasih si želim, da zvezde ne bi sijale tako svetlo. včasih si želim, da barve ne bi bile tako žive.včasih si želim, da me ne bi bilo...

sivina mesta odraža čustva, ki se kopičijo. zanikam in upam. smem? hočeš? želim si popolne nevednosti, lahkih misli in rožnatega pogleda na svet.
bilo bi lažje...

u.

Oditi, nekam daleč stran...

misli bodo skočile iz glave in odšle svojo pot. dovolj imajo zmedenega telesa in prevelike količine dražljajev iz okolja. spakirale bodo kovčke in odšle na počitnice. nekam na toplo, pod sonce. mogoče k morju, ali pa v gore. nikogar ne bodo vzele s sabo. ne prijateljev, ne družine, niti ne nekoga, ki jim pomaga dihati. ne potrebujejo nikogar. odločitev je nastala in zavladala. nikogar. vsaj še nekaj časa ne. uživale bodo svobodo in trenutke brez obveznosti. rešile se bodo spon zmede in namočile noge v toplo vodo. no lahko je tudi hladna. pozabile bodo vse. pozabile bodo same sebe. dovolj imajo pričakovanja in čakanja na čudeže. zavrgle bodo besede, ki očitno ne pomenijo ničesar, ki niso nikoli nič pomenile. miselni obrazi se bodo kopali v soncu, ki bo sijalo z modrega neba. pobarvanega v nebeško modro samo zanje, z najfinejšim čopičem. odšle bodo... mogoče, kar verjetno, se sploh ne vrnejo več. ostale bodo tam nekje in čuvale svojo samoto. pogovarjale se bodo le same s sabo in vsake toliko odgovorile na kakšno pismo.
če bo prišlo. dvomim. misli so že sedaj same. bežijo od svoje samote v svetu. in se zatekajo v očitno osamo. misli so preslišane in zaržene. pometene pod preprogo.
pozabljene.

u.

Začasen

bojim se... da ti bom začasen in potem mrtev... (šalamun)

vseprisotno, resnično... ...boleče.

u.

Vonj morja

zopet sem odkrivala spomine zakopane globoko pod kamnitim podom... vonji in pogledi so tako znano in nepričakovano vdrli v mojo zavest. življenje se prebuja naprej in se ne meni zame, ki stojim... želje in misli se vsakokrat podvajajo v dvojino. iste, a neuslišane.
življenje je težko dokler ne poslušaš srca. morda je takrat še težje, a je tvoje in samo tvoje. srečno.
s počenim glasom in težkimi vekami se je končal dan. sonca poln. vonj morja in toplota kamenja te zlahka zazibata v spanec. najraje bi se zleknila nekje daleč od vseh misli in zbežala. stran. dlje in daleč.
poslušam svoje misli....

u.