So misli res naše?

sence se krajšajo v teh dnevih. sonce je višje na nebu in ptice se vračajo. prihajajo nazaj, ravno tako kot občutki, ki me preplavljajo. vsaka beseda ima svoj pomen, ki ga želim odkriti. vsi so tam... vse sence ljudi, ki sem ji poznala in včasih  mislim, da jih še poznam. redko... stojijo ob meni in mi polagajo besede v usta. nisem takšna. ne zdaj. ne nikoli.
vsak človek, ki ga srečamo nam ukrade del naše duše. vsakemu je delček ukrademo tudi mi. čeprav se oči srečajo le za sekundo smo drugačni. v nas je delček nekoga, ki je živel drugačno življenje, z drugimi ljudmi. pot nadaljujemo z istimi koraki, isto barvo oči, a z drugačno dušo. vsako sekundo se torej spreminjamo.
kakšna pa je potem naša duša, ko nekomu večer za večerom zremo v oči? spremenjena? odtujena? naša?
v vsako misel, ki jo mislimo, lahko podvomimo. v vsako besedo, ki jo izrečemo, ne moremo tako zlahka verjeti. so resnično naše? ali pa so le odmevi ljudi, ki so odšli ali pa morda še bivajo v naših življenjih? spremenili so nas, nam v srcu pustili velik del sebe...
še vedno smo mi, še vedno mislimo svoje misli. le drugačne. spremenjene zaradi dolge prisotnosti nekega drugega bitja. a naše... vendar pa je res, da nismo več isti. vsako srce s katerim si delimo trenutke na nas pusti odtis. neizbrisen. na svet mogoče gledamo drugače... včasih celo sprejemamo drugačne odločive...
ko se nekaj konča, ko odideš, v tebi ostane praznina, želja po tem, da bi nekomu v brezkončnost zrl v oči... a v trenutku, ko nekdo išče tvoj pogled, tega preprosto ne moreš storiti. izgubljeno je bilo zaupanje in povrnejo ga lahko le redke besede... in čas...

sončni žarek izza oblaka osvetljuje strehe hiš. beži. pred vetrom, pred temo... tako se zdi.


u.

Nič

nič.
en sam nič se skriva v meni. nerazpoznaven drugim, tako vseprisoten zame. praznina.
ostajam skrita v kotu. nekako pozabljena in zapuščena, a vseeno videna. skrivam čustva in umikam pogled.

sonce se živo rdeče spušča za obzorje. rdeče kot kri, kot kos železa razbeljenega v žgočem ognju.

počutim se majhno in pozabljeno...

u.

Ostala je sivina

ljudje hitimo vsak po svoje, sključeni v gube in skrivamo obraz pred vetrom. vsak nosi svoje misli v žepih. sivi in bedni smo. zmankuje nam barv s katerimi bi barvali svoje misli. ni več rdeče, zelene, modre še rumene je zmanjkalo. skrivamo bolečino pred pogledi drugih. nasmešek  na obrazu in zamolkla tema v očeh, globokih in vodnatih kot najbolj temen tolmun. ni iskrivosti, ni spontanosti... v temnem kotu, stran od vseh drugi, pa kričimo in ihtimo. tarnamo za izgubljenimi trenutki in pobeglimi sanjami.
prvi sneg je bil kot kosmi vate, ki so padali na zemljo. zdaj je vsaka snežinka kot igla, ki se nam z ledeno hladnostjo zapiči v srce.
vsem se prikazujejo v mislih osebe in dogodki, ki jih moramo pozabiti, vsem se zdi, da vsak atom zraka diši po naših ljubljenih. vsem veter povzroča nemir v duši. radi bi odleteli z njim... za vedno. neznano kam, samo proč od pogledov, dotikov, poljubov, besed...

jaz pa sedim v kotu. ne upam se premakniti, ker potem se spomnim. sem samo praznina s ponarejenim nasmeškom na obrazu. govorim preveč, a skušam samo povedati. najboljše želje, skrite upe, neznosno bolečino... borim se in skušam pozabiti. bolje bo tako.
a še vedno upam na boljši jutri. prihaja pomlad, moralo bo posijati sonce... upam...

u.

(Prepovedano misliti)

vlado kreslin z goričkega v piran

...tožne misli o vsem kar je že bilo
nekaj o smislu in o minljivosti,
pa o tem,
da sem si sam največji problem...

u.

Misli

srce bije hitreje kot bi smelo...

rada bi znala brati misli... da bi vedela... da bi znala...

raje mi povej...

u.