Danes

kaj??! odmev... posmehuje se in se reži mojim napakam in spodrsljajem. vem da Živim, a pravijo, da ni prav, da delam narobe. res? zopet kričim in prepričujem, da živim za trenutek in ne za prihodnost. delno. si želim, da bi bolj.

prihodnosti ni. delaj sedaj, da lahko POTEM začneš živeti. uči se, napreduj, da ti bo POTEM lažje. vse delaj za jutri. misli na to kaj bo jutri. kaj boš o tem mislil jutri. kaj boš želel jutri. kaj bodo drugi od tebe pričakovali jutri. jutri... jutri... jutri...

zakaj ne danes? zakaj ne ta trenutek in to sekundo? zakaj bi moral biti danes, ali pa zakaj bi morala biti mladost le predigra za življenje? zakaj ne danes?

ker se bojimo... ker nas je strah, da bi izgubili bitko. strah nas je, da bi se odločili narobe. a o pravilnih odločitvah lahko razglabljamo šele na vratih svetega Petra. a takrat je prepozno. zares prepozno.

ljubi danes. objemi danes. govori danes. nasmehni se danes! ŽIVI DANES!

mogoče skočiš v napačno smer, toda nikoli ne boš obžaloval, da si živel.

u.

Dvojna igra

dnevi se končujejo in začenjajo kot vsaki drugi. a so drugačni. bolj so pisani. ne tako črno beli in belo črni kot drugekrat. postavljam se na glavo, da bi našla vzrok, a se skriva mojim očem. želim si videti in spoznati, odkriti in raziskati. vse. vsak kotiček, vsako bilko vsako vdolbinico v koži. želim odkriti pomene dotikov, pogledov. zdi se mi, da imam tako malo časa. šestinosemdeset tisoč štiristo sekund na dan mi je premalo. in skodelica čaja se ohlaja na mizi.
ljubim trenutke. živim zanje in oni so kot ustvarjeni zame. modra barvica ostaja v škatlici. ne prepoznam. besede okamenijo in se razdrobijo, ko padejo na tla. glasno. dokončno. nepovratno.
razdvojeno gledam skozi okno. nebo in zemljo, zemljo in nebo. vsak jaz se ozira v svojo smer in se ne pusti zmesti ali pregovoriti. želim si zemljo in želim si nebo, želim si zdaj in želim si jutri. včeraj je pozabljen in zakopan. ne omenjajmo ga več... le še v najlepših sanjah. besede so zopet odveč in res nepomembne. a tako noro neresnično. prikladno in barvito. trenutek se zliva v trenutek. hkrati živim dvakrat. brez in z. misli se odločajo kako. kričim. razbijam in cepetam kot majhen otrok. hočem, zahtevam. a na koncu lahko le prosim.
prepletajo se niti mojih želja. zadovoljna sem s tem kar imam, toda obenem si želim več.  včasih se mi zazdi, da ne zahtevam preveč. samo tisto očitno in lepo. to kar je pomembno. dvakrat jaz in dvakrat ti. bojim se prizadeti in oditi. bojim se, da boš ti odšel. toliko si želim izreči, a si ne upam. kaj je preveč? zate...
klasi žita se zibajo v vetru in me odnašajo v spanec. poveznem si čeber na glavo in prekrijem oči, da me nihče ne vidi. delam kroge po sobi. na polovici se srečam z mano. pozdravim se in odkorakam dalje. sončni žarek mi pokaže smer in prežge moje oči. ovijem si izposojen šal okoli vratu in zdaj sem varna. narisane oči na vekah mi pomežiknejo. lažno.
preveč v moji glavi in preveč sveta zame. vdira mi v misli in se igra s kalejdoskopom čustev in občutkov. rdeče, rumeno, zeleno... v meni. zmedeno.
na trepalnicah se nabirajo kapljice rose in lepo je. oči se zapirajo, da sanjajo.
izpraznim misli... izprazni misli. zaprem oči... zapri oči. spominjam se... spomni se. in štej zvezde kot poleti...

želim si objem v pozdrav in ne objem v slovo.

u.

Hvala

hvala ti dan!
za pet minut spanja.

hvala ti noč!
za nežne poljube.

 hvala poletje!
za zvezde na nebu, tople noči in vonj po sveže pokošeni travi.

hvala telo!
za miselne zanke, utrujene mišice in prepletanje prstov.

hvala jesen!
za barve ognja v drevesih.

hvala vam ljudje!
za vse nasmehe, poglede, objeme in trikrat prepognjene listke po žepih.

zvala zima!
za magično, pravilno obliko snežink in sapo na ustih.

hvala ti čas!
da mi pustiš hiteti, prekopicevati kozolce in odštevati sekunde do polne ure.

hvala pomlad!
ker si že poslala pismo, da prihajaš.

hvala ti!
ker obstajaš...

u.

Timeout

zamrznite čas in počakajte, da vas dohitim. nato počakajte še trenutek, da razmislim kakšna bo moja pot.

u.

Trenutki

...plavam po svetu. kot barka v viharju. sem in tja, tja in sem.
brez nadzora. zase. res!?
ničesar ne vem. o sebi. o tebi. o svetu. učim se. vsako minuto, sekundo in svet. učim se obraze, podobe, besede... naštevam pojme, mrmraje v brado, ponavljam sama zase. skiciram in rišem. zapisujem in urejam. za vse ostale, le zase ne. iščem pomene krivulj in pik videnih v sanjah. razlagam in dodeljujem vzroke. sprašujem in odgovarjam. tebi. ne vem kako in zakaj. misli se obešajo na vprašaje v sobi. lebdijo, opazujejo in so...
sovražim narejenost, a sem petsto petinpetdeset minut na dan narejena, ponarejena. s smehljajem na ustih. ne posojam zvezkov, ker jih nimam. ne posojam beležke, ker je moja, preveč moja. ujela sem misli vanjo. ne pustim jim pobegniti. ujete so v skice in besede brez pomena, ko jih bo nekdo zagledal bodo odletele. rišem deteljice in kamenčke ob poti. zamegljeno in odtujeno. iščem sebe v kotu omare. skodelica se pretaka na polici in peteršilček me gleda z okenske police.
"bluzim" naokoli. prsti plešejo po tipkovnici. ne pustijo se motiti in misli prehitevajo besede.
nerazumljivo, odprto, razpoznavno...
srečna, ker se ne vračam v svet sanj...

u.

Iluzija

ljudje smo ves čas sami. samo vsake toliko časa si domišljamo, da je še nekdo z nami. a to je le iluzija... podoba, ki smo si jo ustvarili v naših glavah.
spomini vzbujajo v meni občutke, ki se ne skladajo z mojimi mislimi.
želim, vem, hočem...
realnost je drugačna, zmedena in neberljiva...

u.