Naključje je samo ključ na ključu

tako pravijo....
poleg pa še: vsaka stvar se zgodi z razlogom. sreča te najde ko jo najmanj iščeš... in še kakšnega bi lahko našli.
zadnjih nekaj nasmejanih ur, ko nasmešek ni izginil z obraza niti v, oh tako sladkem, spancu, se sprašujem o srečanjih. kako se mora nešteto mikroskopsko drobnih trenutkov odviti natančno tako in čisto nič drugače, da se dve duši srečata....
ne da se morata uskladiti samo čas in kraj... prej mora biti luč na prvem semaforju rdeča, na drugem pa zelena. sosed te mora pozdraviti na ravno poseben način. in ptiček na veji mora zapeti točno tisto melodijo.
in ko sem stala na dvorišču delavnice, na mizerno deževno popoldne, in te zagledala... se je moral zgoditi čudež!
bomo videli s kakšnim namenom :)
do naslednjega srečanja pa bodi lepo... Velikan... je rekla vsa medena...

počutim se živo rdeče.

u.

Iskrice v očeh

dolgo... predolgo že nisem ničesar napisala.
prsti se lovijo po tipkovnici. misli begajo od ene do druge. saj ne vem kaj naj napišem, hkrati pa je toliko vsega... in mogoče neko upanje, da bom bolje razumela ko bodo besede zunaj... ko jih bo nekdo lahko prebral. ko jih bom jaz lahko prebrala...
v zadnjih letih me je življenje naučilo marsikaj. veliko lepega in še več ne tako lepega.
glavna misel preteklih dveh let bi lahko bila, da niti ena stvar ni večna.
vsi se staramo, odraščamo, umiramo...
naši odnosi se krhajo, izgubljajo, minevajo...
grozna misel...
vendar, ko pogledaš vase... ko resnično in čisto zares pogledaš vase vidiš, da zato si tam kjer si, zato si TI.
vsak človek, s katerim se je, pa čeprav še tako bežno, križala tvoja pot, ti je pustil delček sebe. in ti si delček sebe pustil njemu. oblikovani smo kot sestavljanka. vsak košček je nekdo, nekaj, nekje, ki se nam je vtisnil v spomin in nas spremenil v to kar smo. v to kar nekoč kot celota bomo.
dolgo sem se lovila, tavala v temi. zaradi ponarejenih upov, želja in obljub sami sebi tega še opazila nisem, saj so mi s svojo umetno svetlobo osvetljevale temo. slepile so me, da nisem našla izhoda... ne našla... še iskala ga nisem...
šele, ko je nekaj časa nazaj ugasnila zadnja svetla luč, ko sem padla na kolena pod težo lastnih misli, sem začela iskati izhod.
izhod iz teme na svetlobo. na tisto pravo svetlobo, ki se jo vidi v očeh. očeh, ki zasijejo s tako močjo, da preženejo vsako grožnjo teme.
in sem ga našla. še sama ne vem kako, kje in kdaj. svetloba me je vzela v svojo dlan. me pobožala in obrisala solze.

oblita s svetlobo sem se potopila sama vase in iskala smisel. smisel dogodkov, časa... kašen smisel, cilj, poslanstvo imam jaz?
nisem ga našla.
 našla pa sem sebe. spremenjeno. z vsemi pripadajočimi življenskimi praskami, obliži in brazgotinami in, na moje največje presenečenje, z ogromnim nasmeškom na obrazu in radovednimi očmi.

zdaj skozi svetlobo hodim sama.
spet z iskricami v očeh...

u.

Tišina

tako lepa in grozljiva hkrati. dve plati kovanca, ki ne moreta ene brez druge.

tista tišina, ko se drživa za roke in gledava v daljavo... tišina, ko leživa en poleg drugega in se prsti igrajo s telesom, raziskujejo vsak košček... tišina, ki nastane ko se pogovarjajo najine misli.
tišina v gozdu, ko slišiš samo šumenje listov v vetru in čebele, ki obletavajo cvetje. tišina poletnega večera, ko slišiš kako zahaja sonce in kako se prižigajo zvezde ena za drugo. slišiš le svoje dihanje. počasno, umirjeno...

in ko se sedaj pišem se spomnim, da je najlepša tišina v zavetju noči. ko vsi spijo. le ti ne. ko čutiš toplino nekoga poleg sebe, slišiš dihanje in bitje srca....
to je tista lepa tišina. tišina, ki srce napolni s toplino

potem pa je tu tišina, ki zamrzne srce... tišina, ki nastane, ko je bilo povedano preveč besed. tišina v prazni sobi...

tišina za katero ne veš zakaj nastane. priplazi se v tvoje življenje in te ovije vase.
ne spusti...

in jaz naivno čakam do naslednjič... mogoče bo boljše...

u

Midva v meni

 življenje, ki beži pred mano. besede, ki ne pomenijo tisto kar bi morale. ura, ki tiktaka na roki. v spomin, v opomin, da čas beži hitreje kakor si mislimo.
življenje in priložnsti, ki se mi ponujajo so strašljivi. po hrbtu se mi sprehajajo mravljinci. dlake po telesu stojijo pokonci. strašijo me. bližajo se hitro.
počutim se kot da izgubljam nadzor...
vprašaj me, opozori me, vključi me. naj bom tudi jaz v midva in midva v meni.

midva v meni...

tam, tu, vedno? za vedno? ne vem... mogoče. mogoče ne. mislim da ja. ampak...
vihar misli, ki mi ne da spati. urejam, predalčkam. plaz. pa sem spet na začetku.
ljubim... izgubim...
tebe, mene, naju... predvsem mene. ker ne vem kdo sem. sem jaz ali kdo drug? zdi se mi, da sem le s tabo Jaz.
mogoča je nepopolnost, mogoče so igre in smeh, mogoč je ples dveh teles. najinih.
ljubim te.

u.

Izgube

zadnje čase ogromno razmišljam o izgubi. o taki in drugačni.o izgubi kontrole, izgubi razuma, izgubi zagona, izgubi motivacije in tudi Izgubi...
ljudje se različno soočamo z njo...
Izguba... najstrašnejša izmed vseh. zadane in odlomi košček srca, ko se te dotakne. zruši vse česar se dotakne.
ko sem gledala solze, ki so polzele po licu, sem se zavedala kako je hitra. na prvi pogled zlobna. predvsem pa nepričakovana in nepremagljiva. želela sem ji uiti. postaviti zid med mano in Njo. a je nemogoče... ne moreš ji uiti. sledi ti, dokler te ne ujame. dokler te ne zagrabi za vrat in prisili, da globoko zajameš sapo. vdihneš vase vso žalost in obup, ki te obdajata. samo oplazila me je. bilo je dovolj.
hkrati, ko izgubiš kontrolo, ko jo izgubi kdo drug, čutiš posledice. pravijo, da ego ni zdrav. pravijo, da hitrost ubija. tokrat ni. hvala angelom... po dolgem času sem spet obrnila oči k nebu in prosila. z vso dušo, z vsem srcem in močjo.
in bila uslišana...
vse te izgube pripeljejo do naslednje. do izgube razuma. razum nas zapušča. lahko nas pripelje do konca, do roba. tja kamor nikoli ne bi stopili sami. ker si ne upamo. upravičeno. ker lahko pademo, lahko zdrsnemo čez rob in se nikoli več ne vrnemo. lahko kričimo in nas nihče ne sliši. padamo, se vrtinčimo z vetrom in se vdamo.
lahko samo pokukako čez rob. storimo nekaj kar obžalujemo, kar nam ni podobno. ko smo čez rob nam ni nič podobno. zato si moramo oprostiti...
lahko pa se obrnemo stran od roba in se nekaj naučimo. živimo...

zdaj hodim po robu. nisem še zbrala poguma, da bi pokukala čez. ampak me mika. zelo me mika.
verjetno me boš ti prijel za roko in potegnil proč... vem da boš...

ko bom velika bom? JAZ

počutim se tako sivo...

u.