Tišina

tako lepa in grozljiva hkrati. dve plati kovanca, ki ne moreta ene brez druge.

tista tišina, ko se drživa za roke in gledava v daljavo... tišina, ko leživa en poleg drugega in se prsti igrajo s telesom, raziskujejo vsak košček... tišina, ki nastane ko se pogovarjajo najine misli.
tišina v gozdu, ko slišiš samo šumenje listov v vetru in čebele, ki obletavajo cvetje. tišina poletnega večera, ko slišiš kako zahaja sonce in kako se prižigajo zvezde ena za drugo. slišiš le svoje dihanje. počasno, umirjeno...

in ko se sedaj pišem se spomnim, da je najlepša tišina v zavetju noči. ko vsi spijo. le ti ne. ko čutiš toplino nekoga poleg sebe, slišiš dihanje in bitje srca....
to je tista lepa tišina. tišina, ki srce napolni s toplino

potem pa je tu tišina, ki zamrzne srce... tišina, ki nastane, ko je bilo povedano preveč besed. tišina v prazni sobi...

tišina za katero ne veš zakaj nastane. priplazi se v tvoje življenje in te ovije vase.
ne spusti...

in jaz naivno čakam do naslednjič... mogoče bo boljše...

u

Midva v meni

 življenje, ki beži pred mano. besede, ki ne pomenijo tisto kar bi morale. ura, ki tiktaka na roki. v spomin, v opomin, da čas beži hitreje kakor si mislimo.
življenje in priložnsti, ki se mi ponujajo so strašljivi. po hrbtu se mi sprehajajo mravljinci. dlake po telesu stojijo pokonci. strašijo me. bližajo se hitro.
počutim se kot da izgubljam nadzor...
vprašaj me, opozori me, vključi me. naj bom tudi jaz v midva in midva v meni.

midva v meni...

tam, tu, vedno? za vedno? ne vem... mogoče. mogoče ne. mislim da ja. ampak...
vihar misli, ki mi ne da spati. urejam, predalčkam. plaz. pa sem spet na začetku.
ljubim... izgubim...
tebe, mene, naju... predvsem mene. ker ne vem kdo sem. sem jaz ali kdo drug? zdi se mi, da sem le s tabo Jaz.
mogoča je nepopolnost, mogoče so igre in smeh, mogoč je ples dveh teles. najinih.
ljubim te.

u.

Izgube

zadnje čase ogromno razmišljam o izgubi. o taki in drugačni.o izgubi kontrole, izgubi razuma, izgubi zagona, izgubi motivacije in tudi Izgubi...
ljudje se različno soočamo z njo...
Izguba... najstrašnejša izmed vseh. zadane in odlomi košček srca, ko se te dotakne. zruši vse česar se dotakne.
ko sem gledala solze, ki so polzele po licu, sem se zavedala kako je hitra. na prvi pogled zlobna. predvsem pa nepričakovana in nepremagljiva. želela sem ji uiti. postaviti zid med mano in Njo. a je nemogoče... ne moreš ji uiti. sledi ti, dokler te ne ujame. dokler te ne zagrabi za vrat in prisili, da globoko zajameš sapo. vdihneš vase vso žalost in obup, ki te obdajata. samo oplazila me je. bilo je dovolj.
hkrati, ko izgubiš kontrolo, ko jo izgubi kdo drug, čutiš posledice. pravijo, da ego ni zdrav. pravijo, da hitrost ubija. tokrat ni. hvala angelom... po dolgem času sem spet obrnila oči k nebu in prosila. z vso dušo, z vsem srcem in močjo.
in bila uslišana...
vse te izgube pripeljejo do naslednje. do izgube razuma. razum nas zapušča. lahko nas pripelje do konca, do roba. tja kamor nikoli ne bi stopili sami. ker si ne upamo. upravičeno. ker lahko pademo, lahko zdrsnemo čez rob in se nikoli več ne vrnemo. lahko kričimo in nas nihče ne sliši. padamo, se vrtinčimo z vetrom in se vdamo.
lahko samo pokukako čez rob. storimo nekaj kar obžalujemo, kar nam ni podobno. ko smo čez rob nam ni nič podobno. zato si moramo oprostiti...
lahko pa se obrnemo stran od roba in se nekaj naučimo. živimo...

zdaj hodim po robu. nisem še zbrala poguma, da bi pokukala čez. ampak me mika. zelo me mika.
verjetno me boš ti prijel za roko in potegnil proč... vem da boš...

ko bom velika bom? JAZ

počutim se tako sivo...

u.

Konec

ko življenje obrne nov list in se začne nova zgodba...
napačna zgodba.
ko karakterji prevzamejo nove vloge. vloge, ki jih nisi pričakoval.
napačne vloge.

in ko srce zaboli...

takrat se potopiš v temo in ne vidiš izhoda. takrat se vse zdi brezpredmetno. zgodbe od prej izgubijo svoj pomen. najbol jasni so temni spomini. svetli pa te le spomnijo na Konec.