izgubljena v vrtincu čustev, občutkov...
občutim preveč in premočno. bojim se, da me nekega dne vrtinec ne izpusti. me potegne s sabo v globine in prepusti pozabi.
lepo mi je, ko sem s tabo. rada te gledam v oči in še raje se pogovarjam s tabo. klepetava, govoričiva, se pogovarjava. v teh trenutkih odkrivava sebe in drug drugega.
tam je bilo namreč drugače. bilo je lažje. zanimalo me je kako bo tu. na tem kraju in v tem času.
lepo je. le nekaj nejasnosti je še, ki se jim bova skušala izogniti.
čas me bega. tak in drugačen. moj in tvoj, med njima razlika. bega me vajin čas. takrat tako neskončen in sedaj tako kratek in nenaden. občutko so bili verjetno močni. kaj pa sedaj?
kresničke so plesale. bile so tri in ne šestnajst, dvajset ali več. majhne lučke, ki so poplesovale in vabile druga drugo na ples.
neskončno mnogo je obrazov in preveč je mišljenj. skrbijo me. ti pogledi izpod čela in prikrite besede. ne vem kako se bo izteklo. ne vem kako se bo nadaljevalo. sploh ne vem kako se je začelo.
črički so peli na travniku. in luna se je vzpenjala za nama. kot varuh...
verjetno ti bom slej kot prej morala povedati. razkriti dvome. ti mogoče razbiti iluzije. mogoče nisem to kar misliš, da sem. mogoče ti nisi tisto za kar te imam. želim nadaljevati. se prepustiti in doživeti.
želim si ostati v objemu...
u.
besede vrejo. se ne ustavljajo in ne spreminjajo. besede bežijo in dvomijo. besede upajo.
